V začetku junija 2025 je Izrael izvedel obsežen vojaški napad na cilje v Iranu, s čimer so se napetosti na Bližnjem vzhodu drastično zaostrile. Izraelske zračne sile so hkrati udarile po najvišjih iranskih vojaških voditeljih, objektih za bogatenje urana in jedrskih znanstvenikih. Vlada premiera Benjamina Netanjahuja je sporočila, da je bil napad nujen, da Iran ne bi prišel “še bliže izdelavi jedrskega orožja”, kar bi za Izrael pomenilo eksistenčno grožnjo.
Make Iran Great Again
🦁☀️
pic.twitter.com/0TTa2rKw55— Visegrád 24 (@visegrad24) June 17, 2025
Iranska stran vztraja, da je njen jedrski program miroljuben, a Izrael na podlagi izkušenj in obveščevalnih podatkov temu ne zaupa. Iranski režim je kmalu odgovoril z izstrelitvijo balističnih raket na izraelsko ozemlje, pri čemer je bilo ubitih najmanj osem ljudii. Izrael je medtem posvaril del prebivalcev Teherana, naj se pred nadaljnjimi povračilnimi napadi evakuirajo.
Spopad je tako hitro prerasel v večdnevno izmenjavo napadov, kar je sprožilo zaskrbljenost mednarodne skupnosti. Skupina G7 je na vrhu v Kanadi poudarila potrebo po umiritvi izraelsko-iranskega konflikta, medtem ko so ZDA pozvale obe strani k pogovorom. Tudi Združeni narodi so opozorili na nevarnost: Mednarodna agencija za atomsko energijo (MAAE) je izdala opozorilo o možnem radioaktivnem onesnaženju v iranskem jedrskem obratu Natanz po izraelskih zračnih napadih.
Do izraelskega napada prihaja v času, ko je bil Bližnji vzhod že zelo nestabilen
Le dobro leto in pol pred tem je Izrael pretresla velika vojna z gibanjem Hamas v Gazi (po terorističnem napadu Hamasa oktobra 2023) in občasni spopadi s Hezbolahom v Libanonu. Iranska islamska republika, ki Hamas in Hezbolah vojaško podpira, je v tem obdobju stopnjevala retoriko proti Izraelu.
Napad Izraela na iranska jedrska in vojaška prizorišča junija 2025 pomeni največjo neposredno izraelsko-iransko konfrontacijo v zgodovini. V Izraelu je sprva vladalo politično razburjenje – opozicija je tik pred napadom še poskušala zamenjati Netanjahujevo vlado – a po začetku operacije so se opozicijski voditelji poenotili v podporo vojaški akciji. “Ni čas za notranja politična obračunavanja,” je dejal vodja opozicije Yair Lapid in poudaril, da v eksistenčnem boju proti Iranu vsi Izraelci stopajo skupaj.
Tudi sicer v Izraelu velja nenapisano pravilo, da se med vojno kritike vlade umaknejo enotnosti, kar se je pokazalo tudi tokrat. Netanjahu je, kljub preteklim sporom in upadu priljubljenosti, z napadom na Iran dosegel začasno podporo večine politikov in javnosti, ki menijo, da “je bilo udariti na Iran preprosto pravilno”.
Vzroki za napad: iranski jedrski program in izraelska varnost
Izraelski vojaški poseg v Iranu ima globoke in dolgoročne razloge, ki so povezani predvsem z iranskim jedrskim programom ter vprašanji nacionalne varnosti Izraela. Iranski režim že vrsto let bogati uran v svojih jedrskih obratih (Natanz, Fordo itd.) in je odstopil od mednarodnega jedrskega sporazuma. Konec leta 2024 je Iran dosegel najvišjo raven bogatenja urana doslej – približno 60%, kar je le korak od 90% čistosti, potrebne za jedrsko orožje. Po ocenah mednarodnih strokovnjakov bi Iran, če bi se tako odločil, potreboval le približno teden dni, da obstoječe zaloge visoko obogatenega urana pretvori v zadostno količino jedrskega goriva za svojo prvo jedrsko bombo. V enem mesecu bi lahko proizvedel dovolj snovi za približno šest bojnih konic. Takšne številke pomenijo, da se je t. i. “čas preloma” – čas, potreben, da Iran izdela jedrsko orožje – skrajšal na praktično nič. To je za izraelsko obveščevalno skupnost in vojaški vrh neizbežen alarm. Izrael ne more dopustiti, da država, ki poziva k njegovemu uničenju, pridobi jedrski arzenal.
Izraelska strategija nacionalne varnosti temelji na doktrini preventive in odvračanja. Že v preteklosti je Izrael večkrat uporabil preventivne vojaške akcije proti jedrskim programom sovražnih držav: leta 1981 je uničil iraški reaktor Osirak, leta 2007 pa skrivni jedrski reaktor v Siriji. Iranski program pa predstavlja še resnejšo grožnjo, saj Teheran odkrito izraža sovraštvo do Izraela. Izraelska vlada (tako levi kot desni voditelji) vseskozi poudarja, da jedrskega Irana ne bodo nikoli dopustili. Premier Netanjahu je napad utemeljil, da Iran ne sme dobiti bombe, saj bi ta predstavljala “eksistenčno grožnjo za judovsko državo”. To stališče deli širok politični spekter v Izraelu: tudi opozicijski voditelji so priznali, da je udarec proti Iranu “bil neizbežen” glede na iranske jedrske ambicije. Poleg jedrske grožnje je v iranskem arzenalu tudi množica balističnih raket daljšega dosega, ki bi lahko nosile jedrske konice. Izraelske obveščevalne službe že leta opozarjajo, da Iran v raketnem programu in programu dronov hitro napreduje, pri čemer svoje tehnologije dobavlja tudi zavezniškim paravojaškim skupinam v okolici Izraela (Hezbolah, Islamski džihad ipd.)
Izraelski napad junija 2025 je bil sprožen tudi zaradi občutka, da so se diplomatska prizadevanja izčrpala. Mednarodna skupnost (ZDA, EU, Kitajska, Rusija) iranskega jedrskega razvoja ni uspela ustaviti z diplomacijo ali sankcijami. Tudi menjave oblasti v Teheranu (smrt skrajnega predsednika Ebrahima Raisija leta 2024) niso prinesle omilitve stališč – novi iranski voditelji so podedovali “hitro napredujoč jedrski program, ki uran bogati bliže kot kadar koli prej ravni za izdelavo orožja”. V Izraelu se je zato okrepilo prepričanje, da je vojaška akcija edina preostala možnost za zaustavitev Irana. Izrael naj bi v napadu uporabil najsodobnejša orožja, vključno z nevidnimi letali F-35 in specialnimi vodenimi bombami za preboj podzemnih objektov. Tarče so bili objekti, povezani z jedrskim programom (vključno z Natanzom), objekti Iranske revolucionarne garde ter infrastruktura (npr. komunikacijski centri). Dejansko poročila kažejo, da je izraelska vojska v eni izmed akcij zadela celo iransko državno televizijo med prenosom v živo, da bi utišala propagando. Napad je bil torej celovit in premišljen – njegov cilj je vsaj več let zavrteti iranski jedrski program nazaj, odstraniti ključne znanstvenike in prestrašiti iransko vodstvo.
Iran in muslimanski svet: zakaj nasprotujejo Izraelu?
Vprašanje, zakaj med Izraelom in Iranom vlada tako globoko sovraštvo, nas popelje onkraj trenutnih dogodkov. Iranska islamska republika in širši muslimanski svet že desetletja nasprotujejo Izraelu iz različnih razlogov – geopolitičnih, ideoloških in verskih. Iranski režim se postavlja kot vodilni ščitnik interesov muslimanske umme (svetovne skupnosti muslimanov) in kot neomajni nasprotnik Izraela, ki ga označuje za nelegitimen “sionistični režim” na zasedeni muslimanski zemlji. Ta retorika se je še okrepila po islamski revoluciji leta 1979, ko je Iran pretrgal odnose z Izraelom in uvedel letni Dan Al-Kudsa (Jeruzalema), posvečen izražanju nasprotovanja izraelski oblasti nad Jeruzalemom.
Pomemben del razloga za konflikte tiči v palestinskem vprašanju. Za veliko večino muslimanskih držav je izraelska zasedba ozemlja, ki so ga muslimani stoletja imeli za svoje (Palestina, zlasti Jeruzalem), nesprejemljiva.
Izraelsko-palestinski konflikt ni zgolj lokalna zadeva med Izraelci in Palestinci, ampak ima močno odmev v muslimanskem svetu. Mnoge islamske države in organizacije dojemajo Palestince kot brate v veri, ki trpijo pod “izraelskim zatiranjem”, in čutijo versko-dolžnostno obveznost, da jih podprejo. Sveto mesto Jeruzalem (Al-Quds) ima poseben pomen v islamu – tam stoji mošeja Al-Aksa, tretje najsvetejše mesto islama.
Vsakršna ogroženost muslimanske suverenosti nad Jeruzalemom hitro zaneti strasti po vsem muslimanskem svetu. Tako se na primer širijo govorice, da Izrael načrtuje porušiti Al-Akso in zgraditi tretji judovski tempelj, kar muslimanske množice podžiga k sovraštvu. Hkrati pa ekstremisti muslimanskega sveta razglašajo, da islam zavezuje vernike k osvoboditvi “svete zemlje” Palestine. Skrajna gibanja, kot sta Hamas in Islamski džihad, odkrito pridigajo nujnost osvoboditve celotne Palestine z oboroženim džihadom ter širijo sovraštvo do Izraela in Judov nasploh. Tudi šiitski Iran, čeprav etnično in versko različen od Arabcev in Sunnitov v Palestini, s financiranjem in oboroževanjem palestinskih terorističnih skupin (Hamas, Islamski džihad) ter šiitskega Hezbolaha v Libanonu utemeljuje svojo vodilno vlogo v “uporu proti Izraelu”. Nasprotovanje Izraelu je postalo ena temeljnih legitimacijskih osnov iranskega režima – vsako leto iranski voditelji na množičnih zborovanjih vzklikajo gesla “Smrt Izraelu” in “Smrt Ameriki”.
Ne le Iran – tudi številne arabske države so tradicionalno sovražno nastrojene do Izraela. Po arabsko-izraelskih vojnah (1948, 1967, 1973) je Arabska liga leta 1967 v Kartumu sprejela znamenito resolucijo “treh ne-jev”: “ne miru z Izraelom, ne priznanja Izraela, ne pogajanj z Izraelom”.
Ta doktrina nepriznavanja je desetletja onemogočala vsako spravo. Šele Egipt (1979) in Jordanija (1994) sta kot prvi arabski državi sklenili mir z Izraelom, a širši arabski in muslimanski svet je še dolgo vztrajal pri izolaciji Izraela. V mnogih muslimanskih državah (npr. Savdska Arabija, Pakistan, Indonezija) javno mnenje podpira Palestince in gleda na Izrael kot na nelegitimen “tujek” vsajen na Bližnji vzhod z zahodno kolonialno zaroto. Izrael je tako postal nekakšen simbolni sovražnik celotne muslimanske umme, združujoč sicer sprte frakcije. Iranski šiiti in sunitske arabske države imajo med seboj veliko rivalstva, a v retoriki proti Izraelu najdejo skupno točko.
Pri Iranu je dodatno pomemben dejavnik verska ideologija režima. Iranski voditelji, zlasti vrhovni vodja ajatola Ali Hamenej, redno uporabljajo skrajno retoriko glede Izraela. Hamenej je Izrael označil za “rakast tumor”, ki ga bo treba “nedvomno izkoreniniti in uničiti”. Takšne izjave – da je treba državo Izrael izbrisati z zemljevida – podkrepijo prepričanje Izraelcev, da Iran nima zgolj političnih ali varnostnih ciljev, temveč ideološko-versko misijo uničiti judovsko državo. Tudi relativno zmernejši voditelji v regiji so izražali podobna čustva: nekdanji iranski predsednik Hasan Rohaní je Izrael označil za “rakavi tumor, ki so ga na Bližnji vzhod vsadili Zahodnjaki”. Tak besednjak nakazuje, da nasprotovanje Izraelu presega običajne politične spore – gre za absolutno zavračanje njegove pravice do obstoja.
Ideološki cilj: uničenje Izraela in odstranitev Judov
V podzavesti (in pogosto kar zavestni agendi) številnih radikalnih islamističnih režimov in gibanj je končni cilj uničenje Izraela oziroma odstranitev Judov iz regije. Ta ideološki cilj ima tako versko-teološko utemeljitev kot tudi zgodovinsko-politično ozadje. Mnogi poznavalci ugotavljajo, da že sama eksistenca sodobne judovske države na območju, ki ga muslimani smatrajo za del “hiše islama” (Dar al-Islam), predstavlja izziv in grožnjo temeljem islamske teologije. Islam se namreč vidi kot religija, ki je nadomestila prejšnji razodetji (judovstvo in krščanstvo). V islamski misli je značilno prepričanje, da so judaizem in krščanstvo popačili božjo besedo in da sta bili s prihodom islama razveljavljeni. Muslimanski učenjaki so stoletja učili, da je Mohamed “pečat prerokov” in da sta judovstvo in krščanstvo zato zastareli veri, katerih privrženci lahko obstanejo le kot podrejeni dhimmiji pod muslimansko oblastjo. Po tej logiki Judje ne morejo imeti svoje suverene države na “muslimanski zemlji”, kaj šele močne vojske in uspešne države. Kot zapiše izraelski poznavalec Mordechai Kedar: “Živa judovska država ogroža sam smisel islama, ki je nastal, da naredi judovstvo odvečno. Zato Arabci in muslimani nikoli ne bodo sprejeli Izraela kot judovske države.” V tem pogledu je Izrael teološki absurd – Judje naj bi bili po srednjeveških islamskih dogmah obsojeni na podrejenost in razkropljenost, ne pa da se vrnejo v svojo starodavno domovino in tam ustanovijo uspešno, napredno državo. Za verne muslimane, ki poznajo te doktrine, je zato Izrael stalni opomin, da islamski svet v Palestini ni zmagal.
Ideološki motiv uničenja Izraela je najbolj odkrito zapisan v dokumentih in izjavah islamističnih gibanj. Hamas, palestinsko gibanje, ki vlada v Gazi, v svoji prvotni ustanovni listini iz leta 1988 jasno navaja, da si prizadeva za izbris Izraela in vzpostavitev islamske oblasti na celotnem ozemlju zgodovinske Palestine. Hamasova listina v 7. členu celo citira znameniti apokaliptični hadis (izrek Mohameda) o pobijanju Judov: “Prišla bo ura [sodni dan] in takrat se bodo muslimani bojevali proti Judom ter jih pobijali; skril se bo Žid za kamen ali drevo, pa bo kamen dejal: ‘O Musliman, za menoj se skriva Jud – pridi in ga ubij.’” Ta srhljivi izrek iz islamske tradicije (zabeležen v zbranih hadisih Imama Buharija in Muslima) je prilepljen v ideologijo Hamasa in mnogih skrajnežev kot nekakšna prerokba, ki jo morajo izpolniti. Študije kažejo, da take ideje niso omejene le na peščico fanatikov – leta 2011 izvedena anketa je ugotovila, da se kar 73% Palestincev strinja s tem hadisem o končnem obračunu z Judi. Tudi nekateri ugledni islamski voditelji so ga citirali – npr. nekdanji jeruzalemski mufti (vrhovni verski voditelj) Muhammad Hussein ga je javno podprl leta 2012. To kaže, kako močno odmeva takšna genocidna ideologija med navadnimi ljudmi v regiji, ki desetletja poslušajo protijudovsko propagando, ki kot vidimo tudi vzkliva po Evropi in po ZDA, pa na žalost v Sloveniji.
Poleg Hamasa ima tudi libanonski Hezbolah v programu izničenje Izraela; njegov generalni sekretar Hasan Nasrallah je nekoč izjavil, da “če se vsi Judje zberejo v Izraelu, nam olajšajo delo” (namig na to, da bi jih lažje vse naenkrat uničili). Iranska vlada medtem financira in uri te skupine, da vodijo t. i. “proxy” vojno proti Izraelu. Kot ugotavlja analitik Nicholas Rostow, Iran “uporablja Hamas v Gazi, Hezbolah v Libanonu, Hute v Jemnu in druge skupine kot svoje proxy sile v vojni, ki nima drugega namena kot izbris Izraela”. S takšno strategijo se Iran bori proti Izraelu posredno, na tujih bojiščih, a končni cilj ostaja isti: uničiti izraelsko državo. Izraelski obstoj v očeh iranskih voditeljev in mnogih islamistov po svetu ni le politično sporen – dojemajo ga kot versko zlo, ki ga je treba izkoreniniti. To pojasnjuje, zakaj kompromisi in mirne rešitve tako pogosto spodletijo: nasproti Izraelu stojijo sovražniki, ki jih ne motivira le ozemeljski spor, ampak mesijanska ideja, da je treba uničiti Izrael.
Zgodovina je polna zgovornih dokazov, da nasprotniki Izraela porazov nikoli ne smatrajo za dokončne. Vsaka izraelska zmaga (1948, 1967, 1973, ipd.) je v arabskem in širšem muslimanskem svetu obravnavana le kot začasni neuspeh, ki ga je treba popraviti v naslednji vojni. Rostow opozarja, da izraelski sovražniki svojih porazov ne jemljejo kot končnih niti politično zavezujočih – po premoru se znova oborožijo in nadaljujejo konflikt. Za Izrael pa to pomeni nenehno stanje pripravljenosti; država si ne more privoščiti niti enega poraza v vojni, saj bi bil že en sam uničujoč poraz za Izrael usoden. Ta asimetrija – da Izrael mora zmagati vsako vojno, medtem ko njegovi sovražniki lahko izgubijo večkrat in poskusijo znova – je bistvo izraelske strateške realnosti. Zato je vsaka grožnja, posebej pa obstojna ideologija o uničenju Izraela, za izraelske voditelje nekaj, česar ne smejo prezreti. S tem v mislih se vračamo k iranskemu jedrskemu programu: v rokah režima, ki verjame v “sveto” poslanstvo izbrisati Izrael, bi jedrsko orožje predstavljalo nočno moro Izraelcev – grožnjo genocida. Izrael je v zgodovini Judov prepoznal opozorilo, da se takšne grožnje ne sme podcenjevati. Ko iranski voditelji govorijo o brisanju Izraela, jih v Jeruzalemu jemljejo skrajno resno, saj je judovski narod v 20. stoletju doživel, kam lahko pripelje uresničitev genocidnih groženj.
Vloga Zahoda in pomen podpore Izraelu
Izraelska sposobnost, da se ubrani pred številčnejšim in ideološko nabritim sovražnim okoljem, je v veliki meri odvisna tudi od podpore Zahoda – zlasti Združenih držav Amerike in v določeni meri Evrope. Že od ustanovitve Izraela leta 1948 naprej je mednarodna vpetost velikih sil igrala ključno vlogo. Med hladno vojno so ZDA politično in vojaško podpirale Izrael, medtem ko so nekatere arabske države prejemale podporo Sovjetske zveze. Zahodna pomoč je Izraelu pomagala nadoknaditi demografsko premoč arabskih držav in se tehnološko opremiti za uspešne obrambe. Posebej ZDA so z leti postale ključni zaveznik: Izraelu zagotavljajo najsodobnejše orožja, finančno pomoč in diplomatsko kritje v mednarodnih forumih.
Kaj bi se zgodilo, če Zahod ne bi stal ob strani Izraelu? Mnogi analitiki menijo, da bi bil Izrael v takem primeru bistveno bolj ogrožen in morda danes sploh ne bi obstajal kot samostojna država. Izraelski strokovnjak Efraim Inbar je nekoč provokativno vprašal: “Ali lahko Izrael preživi brez Amerike?” in namignil, da je izraelska odvisnost od ZDA tako globoka, da bi bil obstoj države vprašljiv brez te podpore. Nicholas Rostow v svoji analizi izraelske strategije poudarja, da se mora vsak izraelski voditelj zavedati pomena zavezništva z ZDA. Dejal je, da poravnava z ZDA Izraelu omogoča kljubovati izjemnim političnim pritiskom po svetu, medtem ko bi brez ameriške vojaške, ekonomske in politične podpore imel Izrael “zelo malo, če sploh kakšen, manevrski prostor in skoraj nobene diplomatske možnosti” To se je jasno pokazalo marca 2024, ko je ameriška vlada že z zgolj vzdržanostjo pri glasovanju v Varnostnem svetu ZN (o premirju v gazi) Izraelu dala vedeti, kako zelo je odvisen od ameriškega veta.
Zahodna podpora je ključna na več ravneh. Na vojaškem področju Izrael s pomočjo ZDA ohranja kvalitativno premoč (t. i. “QME – qualitative military edge”) nad potencialnimi sovražniki. Brez stalne dobave ameriškega orožja in tehnologije bi sosednje države (nekdaj Egipt, Sirija, Irak, danes Iran in drugi) lahko vojaško prekašale Izrael. Spomnimo, da je med arabsko-izraelsko vojno leta 1973 Izrael utrpel hude izgube in mu je pošlo orožje; ameriški zračni most z nujnimi vojaškimi zalogami je bil ključen, da se je Izrael obdržal v boju. Na politično-diplomatskem področju so ZDA ščitile Izrael pred škodljivimi resolucijami v ZN ter posredovale v krizah. Če Zahod tega ne bi počel, bi bil Izrael mednarodno precej osamljen – sovražne države bi morda dosegle sankcije ali izolacijo Izraela, kar bi oslabilo njegovo gospodarstvo in obrambo.
Prav tako se postavlja vprašanje, ali bi brez zahodne podpore sovražne sile že poskušale izvršiti svojo namero uničiti Izrael z združenimi močmi. V bližnjevzhodnih vojnah je pogosto posredovala mednarodna skupnost, preden je prišlo do skrajnosti – npr. v vojni 1973 je grožnja vmešavanja ZDA in SZ prisilila egiptovskega predsednika Sadata in izraelsko vodstvo k premirju. Brez takih zunanjih omejitev bi se morda katera od velikih koalicij arabskih držav v preteklosti lotila totalne vojne do uničenja Izraela. Tudi danes je ameriška prisotnost v regiji dejavnik odvračanja: Iran se zaveda, da bi frontalni napad na Izrael lahko sprožil ameriško intervencijo. Če bi ta zaščitni dežnik izginil, bi se Iran in drugi morda počutili opogumljene poskusiti vojaško izničiti Izrael.
Obenem Izrael brez Zahoda težko doseže diplomatske preboje. Zadnja leta je sicer normaliziral odnose z nekaterimi arabskimi državami (Abrahamovi sporazumi z Emirati, Bahrajnom, Marokom, Sudanom) – ti dogovori so bili posredno omogočeni z ameriškim posredovanjem in varnostnimi jamstvi. Brez Zahoda bi bil Izrael obsojen živeti v stalni obkolitvi. Preživetje Izraela je tako prepleteno z zahodno (predvsem ameriško) podporo, da nekateri komentatorji pravijo: Izrael je nepremagljiv, dokler stoji ob njem ZDA, a bi bil zelo ranljiv, če bi ostal sam.
Sklepno lahko rečemo, da je izraelski napad na Iran junija 2025 mogoče razumeti le v širšem kontekstu ideološko-verskega sovraštva in vprašanja golega preživetja. Izrael je udaril po iranskem jedrskem programu, ker v njem vidi eksistenčno nevarnost – ne toliko zaradi same tehnologije, temveč zaradi namena režima, ki stoji za njo. Konflikt med Izraelom in iranskimi ter drugimi islamističnimi sovražniki ni le običajen geopolitični spor za ozemlje ali moč, ampak trk ideologij in religij, v katerem ena stran ne priznava niti pravice druge do obstoja. V takem okolju se Izrael opira na svojo vojaško premoč in zavezništva z Zahodom, da ohrani ravnotežje. Dokler bo v podzemlju srednjevzhodne politike tlela misel o uničenju Izraela kot “svetem poslanstvu”, bo Izrael prisiljen ravnati odločno in včasih preventivno, kot je to storil v Iranu. Mednarodna skupnost pa bo stala pred izzivom, kako pomiriti tako razgrete, globoko zakoreninjene nasprotnosti – da ne bi prerastle v še večjo katastrofo za regijo in svet.