V uredništvo Pokukaj24.si sta se obrnila Aleksandra Erjavec in Tomaž Brelih, starša iz okolice Idrije, ki javno opozarjata na ravnanje institucij v občutljivem postopku, povezanem z njunima otrokoma.
V ekskluzivnem pogovoru sta predstavila svojo plat zgodbe in odprla vrsto vprašanj glede delovanja Centra za socialno delo Severna Primorska, Strokovnega centra Planina, sodišča in drugih vpletenih institucij. Ker gre za primer, ki vključuje mladoletna otroka, uredništvo ne objavlja podrobnosti, ki bi lahko posegale v njuno zasebnost ali dodatno obremenile njun položaj.

Starša zatrjujeta, da sta bila ukrepa institucij nesorazmerna, da otroka že dalj časa nista doma in da so bili stiki v preteklosti močno omejeni. Med najbolj bolečimi okoliščinami izpostavljata, da otroka po njunih navedbah januarja nista smela na pogreb svojega dedka, da dlje časa nista mogla imeti običajnih stikov z njima in da se jima po njunem mnenju ni omogočilo dovolj učinkovite pravne in človeške obravnave.
»Najino glavno vprašanje je: kdo odgovarja, če se otrokoma karkoli zgodi? Kdo prevzema odgovornost za odločitve, ki se sprejemajo brez staršev?« sta dejala v pogovoru tudi za Pokukaj24.si.
Starša opozarjata na CSD, zavod in sodišče
V pogovoru sta starša navedla več imen oseb, za katere menita, da so bile vključene v postopke odločanja ali izvajanja ukrepov. Med njimi omenjata direktorico CSD Severna Primorska Nino Mozetič, pomočnika direktorice oziroma vodjo enote Idrija Bojana Krivca ter strokovne delavke, ki jih povezujeta s postopkom.

Kot pomemben del zgodbe omenjata tudi Strokovni center Planina, kjer naj bi po njunih navedbah trenutno bivala otroka. Pri tem izpostavljata ravnateljico dr. Leonido Zalokar in strokovne osebe zavoda.
V povezavi s sodnim postopkom omenjata tudi Okrožno sodišče v Novi Gorici, sodnico Natašo Valentinčič ter predsednika sodišča Gorana Klavoro. Starša poudarjata, da ne želita le čustvenega odziva javnosti, ampak predvsem jasne odgovore, dokumente, pravno preverljivost in odgovornost institucij.
Ob tem je treba poudariti, da navedbe staršev predstavljajo njihovo osebno plat zgodbe. O zakonitosti postopkov, odgovornosti posameznikov in pravilnosti ukrepov lahko dokončno odločajo le pristojni organi oziroma sodišča.

»Otroka sta nama povedala svojo plat zgodbe«
Starša trdita, da sta med nedavnim stikom z otrokoma izvedela dodatne informacije o njunem počutju in dogajanju v zavodu.
»Danes sva imela stik z otrokoma. Hčerka nama je povedala stvari, ki so naju pretresle. Otroka sta nama povedala svojo plat zgodbe,« sta dejala.
Uredništvo zaradi zaščite otrok ne objavlja podrobnosti njunih izjav. V takšnih primerih je javni interes velik, vendar mora biti meja jasna: otroka ne smeta postati predmet javnega razgaljanja. Javnost lahko razpravlja o delovanju institucij, postopkih, sorazmernosti ukrepov in pravicah staršev, ne sme pa izpostavljati otrok na način, ki bi jima lahko dodatno škodil.

Ključno vprašanje: kje se konča pravica staršev in začne dolžnost države?
Primer odpira širše vprašanje, ki v Sloveniji že nekaj časa sproža burne razprave: kje je meja med pravico staršev do izbire načina vzgoje in izobraževanja ter dolžnostjo države, da otroku zagotovi javno veljavno osnovnošolsko izobrazbo?
Po javno objavljenih informacijah se širši primer povezuje tudi z vprašanjem šolanja na domu oziroma izobraževanja otrok izven običajnega javno priznanega šolskega sistema. Delo je januarja poročalo, da so pristojni organi primer povezovali z vprašanjem javno veljavne izobrazbe, starša pa sta zatrjevala, da sta pomoč iskala tudi pri institucijah in da sta otroka vključila v ameriški spletni izobraževalni sistem, ki pa v Sloveniji nima formalne veljave.
Tu nastane jedro konflikta: starša trdita, da sta otroka izobraževala in skrbela zanju, institucije pa naj bi po doslej javno znanih informacijah vztrajale, da otroka nista bila vključena v sistem, ki bi jima zagotavljal javno veljavno osnovnošolsko izobrazbo. Po slovenski ureditvi je osnovnošolsko izobraževanje obvezno, šolanje na domu pa je mogoče le pod predpisanimi pogoji in z ustreznim preverjanjem znanja.
Starša odpirata tudi vprašanje zdravstvenih odločitev
Ena izmed najresnejših skrbi, ki sta jo starša izpostavila za Pokukaj24.si, je vprašanje zdravstvenih posegov, soglasij in vsakodnevne skrbi za otroka v času, ko nista doma.
»Kdo odloča, če pride do zdravstvenega zapleta? Kdo podpiše soglasje? Kdo je odgovoren, če se sprejme napačna odločitev?« se sprašujeta.
To je eno najobčutljivejših področij družinskih postopkov. Ko je otrok začasno nameščen izven doma, se lahko v praksi odpirajo vprašanja pristojnosti, nujnih zdravstvenih odločitev, obveščanja staršev in sodelovanja med zavodom, CSD, zdravstvenimi ustanovami in sodiščem. Prav zato je po mnenju staršev nujno, da institucije delujejo transparentno, dokumentirano in odgovorno.
Institucije poudarjajo: postopki potekajo po zakonodaji
Na drugi strani institucije v tovrstnih primerih praviloma poudarjajo, da se ukrepi izvajajo po zakonodaji in zaradi varstva koristi otrok. Po informacijah portala Na sodišču se pri ukrepih za varstvo koristi otroka uporablja tudi načelo najmilejšega ukrepa, kar pomeni, da mora biti izbran ukrep, ki otroka zaščiti, hkrati pa čim manj poseže v pravice staršev.
To pa je tudi jedro javnega vprašanja: ali so bili v konkretnem primeru res izčrpani milejši ukrepi, ali so bili starši dovolj slišani, ali sta bila otroka ustrezno obravnavana in ali je bil poseg države sorazmeren?
Pokukaj24.si bo za odziv zaprosil CSD Severna Primorska, Okrožno sodišče v Novi Gorici, Strokovni center Planina in druge omenjene institucije. Njihove odgovore bomo objavili, ko jih prejmemo.
Primer že dobiva širšo javno pozornost
O širšem kontekstu šolanja na domu, odvzemov otrok in delovanja institucij je poročala tudi oddaja Tednik na RTV Slovenija, kjer je bil objavljen prispevek Izobraževanje pod nadzorom. O primeru so pisali tudi drugi mediji, med njimi Delo, Domovina in Metropolitan, kar kaže, da zadeva ni več zgolj zasebna družinska zgodba, ampak širše družbeno vprašanje zaupanja v institucije.
Pri tem pa je potrebna previdnost. Vsak družinski postopek ima svojo dokumentacijo, svoje pravne okoliščine in pogosto tudi podatke, ki javnosti niso znani. Zato javna razprava ne sme postati linč, ampak mora ostati usmerjena v bistvena vprašanja: ali so postopki pregledni, ali so ukrepi sorazmerni, ali imajo starši učinkovito možnost obrambe in ali so koristi otrok res na prvem mestu.
Vprašanje enake obravnave pred zakonom
Starša odpirata tudi vprašanje enake obravnave v postopkih. Po njunem mnenju se v Sloveniji vsi primeri ne obravnavajo enako strogo, zlasti ko gre za obvezno šolanje, neobiskovanje pouka ali različne socialne okoliščine družin.
To je legitimno vprašanje javnega interesa, vendar mora biti zastavljeno natančno: država mora enako obravnavati vse otroke in vse starše, ne glede na njihov priimek, kraj bivanja, socialni položaj, izobrazbo, narodnost ali življenjski slog. Če obstajajo razlike v praksi, je naloga javnosti, medijev in pristojnih organov, da se vprašajo, ali sistem deluje enotno, pravično in brez dvojnih meril.
Pokukaj24.si bo primer spremljal naprej
Primer Aleksandre Erjavec in Tomaža Breliha odpira težka vprašanja: pravice staršev, koristi otrok, šolanje na domu, moč CSD, vloga sodišč, pravica do stikov, odgovornost institucij in zaupanje javnosti v sistem.
Pokukaj24.si bo primer spremljal naprej. Ob tem ponovno poudarjamo: navedbe staršev so njihova plat zgodbe. Od institucij pričakujemo odgovore, pojasnila in dokumentirano razlago postopkov, kolikor jo zakonodaja dopušča.
Bralce, ki imajo podobne izkušnje z institucijami, pozivamo, naj nam svoje zgodbe pošljejo na uredništvo. Posebej nas zanimajo primeri, kjer obstajajo dokumenti, odločbe, zapisniki, uradni odgovori ali druga preverljiva dokazila. Le tako je mogoče graditi javno razpravo, ki ni samo čustvena, ampak tudi dejanska, poštena in koristna.
