Slovenija ima problem – in to zelo konkreten. Poslanec Aleksander Reberšek je znova sprožil razpravo o slovenskem socialnem sistemu in opozoril na tiste, ki ne želijo delati, a vseeno živijo od denarne pomoči, ki jo prispevajo tisti, ki delajo in plačujejo prispevke.
»Zdravi ljudje naj delajo, ne pa prejemajo denarno socialno pomoč. Socialna država je za mene taka, ki nagrajuje tiste, ki delajo, in pomaga tistim, ki ne morejo delati, ne tistim, ki ne želijo delati.«
Reberšek v svojem nagovoru opozarja na nepošteno porazdelitev bremen:
»Ali se sploh še splača delati? Zaposleni plačujemo obvezni zdravstveni prispevek, prispevek za dolgotrajno oskrbo, RTV prispevek, vrtec za otroka in še vse stroške povezane s službo.
Nekdo na socialni pa ne plača ničesar in ima še druge ugodnosti. Je to pravično?«
8.000 dolgotrajno brezposelnih – kdo res ne more delati in kdo noče?
Po uradnih podatkih, ki jih navaja poslanec, več kot 8.000 ljudi že več kot tri leta ni našlo zaposlitve. Med njimi so seveda tudi tisti, ki so dejansko težko zaposljivi – a Reberšek opozarja, da sistem ne loči dovolj jasno med tistimi, ki ne morejo, in tistimi, ki ne želijo delati.
»Zdrav človek potrebuje delo, ne pa denarne socialne pomoči,« je odločen poslanec.
Delo ni kazen – je dostojanstvo, je dar
Reberšek s svojimi besedami odpira tudi moralno in duhovno razsežnost vprašanja: človek je ustvarjen za delo, za odgovornost, za soustvarjanje družbe. Lenoba je v Svetem pismu ena najhujših oblik samouničenja, saj odvzema človeku vrednost in dostojanstvo, ki ga daje pošteno delo.
Ali naj še naprej dopuščamo, da nekateri živijo na račun drugih?
Ali pa je čas, da kot družba spet začnemo ceniti delo, odgovornost in pravičnost?
Vaše mnenje šteje – povejte nam v komentarjih.