Klical jo je v solzah. Ni mogel govoriti. Le hlipajoče: “Mami, mami…” In potem tišina.
Takšna, ki zareže v srce vsakega starša. Takšna, ki je polna bolečine, strahu, sramu in popolne nemoči. Takšna, ki bi morala zatresti temelje države. A se ni zgodilo nič. Otrok je bil pretepen, ponižan, prisiljen klečati kot pes.
Ni mogel povedati ničesar, le tiho, prestrašeno hlipanje: “Mami, mami…” In potem tišina. Tista srce parajoča tišina, ki para dušo vsakega starša. Tišina, polna bolečine, strahu, sramu in nemoči. Tišina, ki bi morala prebuditi državo – a se ni zgodilo nič.
Otrok je bil surovo pretepen, ponižan, prisiljen klečati kot pes pred svojimi vrstniki. Otroci, ki bi morali biti še nedolžni in brezskrbni, so postali rablji. Kje smo kot družba, da to dovolimo? Kje so meje? Kje je pravičnost?
Država, ki raje ščiti napadalce kot žrtve
Enega izmed napadalcev so pridržali. A ker je mladoleten, ga čakajo blažji ukrepi: prevzgoja, obiski pri psihologu, morda nadzor centra za socialno delo. In življenje zanj gre naprej – skoraj brez posledic. Medtem pa žrtev ponoči ne spi, se boji hoditi po ulici, in jo vsaka misel na šolo zlomi. Mama trepeta. Oče stiska pesti, ker sistem odpove.
Imamo zakone, institucije, sodnike – a nimamo poguma. Nimamo odločnosti, da bi jasno rekli: Tega ne bomo dopuščali! Če država ne bo zaščitila naših otrok, bodo to naredili starši. Z vsem, kar imajo. Ker ko ti nekdo razbije otroka – razbije tebe.
Pretresljiva izpoved matere
“Poklical me je, bil je v solzah in brez besed, hlipajoč je le klical: ‘Mami, mami.'”
Tako je trenutek napada opisala mama otroka, ki so ga vrstniki silili, naj kleči pred njimi, medtem ko so ga pretepali in brcali. Sin še vedno trpi. Ob omembi posnetka, ki je krožil po spletu, ga preplavi stiska in gnus.
Na dan napada se je oglasila mimoidoča ženska, ki je mamo obvestila, da je njen sin v stiski. Nemudoma se je odpravila ponj. V avtomobilu je deček izrekel le to: “Napadli so me. Ne vem zakaj. Bilo me je strah.” Zaradi poškodbe nad očesom je moral ostati v bolnišnici čez noč.
Rana, ki ne izgine
Modrice bodo zbledele. Toda psihična rana ostaja. “Zdaj je še huje, ker je vse postalo javno. Težko je. Vsak dan znova. Otroku je hudo, noče ven, boji se, da se bo ponovilo,” priznava mama.
Posnetek nasilja, ki je pretresel javnost, je šokiral tudi sina. “Ponižan, jezen, razočaran… Ne morem razumeti, zakaj moj otrok. Zakaj to počnejo?” pravi mati.
Reakcija družbe – a kaj pa država?
Na družbenih omrežjih ljudje vpijejo, prosijo, kričijo: ‘Naredite nekaj!’ A iz državnih institucij – tišina. Policija je izvedla hišne preiskave in pridržala eno osebo. A ker gre za mladoletnika, postopki ostajajo omejeni.
Strokovnjak za kazensko pravo Miha Šepec pravi, da mladostniku v najboljšem primeru grozi prevzgojni zavod, a večinoma gre za milejše ukrepe: pogovori, psihološka pomoč, nadzor CSD.
Mama priznava, da ne zagovarja nasilja in ne podpira groženj, ki jih napadalci zdaj doživljajo, a hkrati pravi: “Želim si, da se jim da jasno vedeti – tega ne bomo tolerirali!” Dodaja pa, da je odziv vrstnikov do njenega sina presenetljivo pozitiven: sočutje, spodbuda, podpora. Še vedno obstaja upanje.
Kaj lahko kot družba naredimo?
Mama poziva odgovorne, da se resno posvetijo problematiki nasilja med mladimi. “Treba je govoriti, ozaveščati, izobraževati. Ne samo kaznovati – ampak preprečiti, preden se zgodi.”
To ni več zgodba enega otroka. To je zgodba vseh nas. Če dovolimo, da nasilje opravičujemo z mladostjo – potem smo vsi soodgovorni.
Naj se ne zgodi več. Naj noben otrok ne pokliče svoje mame v solzah.