V petek sem kot novinar in sodelavec Pokukaj24.si obiskal mamo pogrešanega Jaka Muhadinovića. Jaka, 24-letni odbojkar, trener in študent fizioterapije iz Kasaz, je pogrešan že več kot deset dni. Nazadnje so ga videli v noči iz petka na soboto, 29. novembra, na območju Ljubljanske ulice v Celju.
Gre za visokega, približno 193 cm velikega fanta, vitke postave in svetlo rjavih kratkih las. Iskanje okoli Celja in njegove širše okolice je obsežno, v njem pa sodelujejo policija, vojska, gasilci, prostovoljci, K9 enote, droni in čolni. Prečesani so bili predeli od Kasaz proti Celju, Tremerijam in celo Radečam, tudi več kilometrov reke Savinje, kjer obstaja sum, da bi lahko padel v vodo.
Kljub temu – niti ene sledi.
Mama, Urška Lipovšek Muhadinović, v nepojmljivi stiski prosi javnost:
“Vsaka informacija, četudi se zdi nepomembna, je lahko ključna.”
Spodbuja, naj ljudje pišejo prek družbenih omrežij ali pokličejo anonimno policijsko linijo 080 1200.
Pogovor z mamo – miren, iskren in poln bolečine, ki jo je čutiti že v tihem tonu njenega glasu
Obisk pri družini ni bil navaden novinarski sestanek. Bil je trenutek, ko se človek zave, da novinarsko delo presega klikabilnost in statistiko. V tistih prostorih ni bilo prostora za senzacionalizem — bila je samo mati, ki išče svojega sina.
Poudarila je željo, da so informacije predstavljenene:
urejeno,
preverjeno,
dostojanstveno,
s spoštovanjem do resnice in do ljudi, ki trpijo.
Dogovorila sva se, da bomo sodelovanje nadaljevali. Ta dogovor ni administrativna formalnost — je zaveza, ki izhaja iz zaupanja.
A potem… ponedeljek ob 23:00
Včeraj, malo pred polnočjo, sem prejel prvo žaljivo sporočilo z lažnega profila. Brez argumenta. Brez razlage. Le namen, da prizadene.
Čez nekaj minut je sledilo še drugo sporočilo, z drugega izmišljenega profila. V njem je pisalo, naj takoj prekinem sodelovanje z družino.
Profil je bil izbrisan takoj po odposlani grožnji. Klasičen poskus pritiska iz varne anonimnosti.
Toda jasno je: sodelovanje z družino je potekalo korektno, zakonito, spoštljivo in brez ene same nepravilnosti.
Takšna dejanja so nedopustna – še posebej v času, ko se stotine ljudi trudijo pomagati
Primer Jaka je pretresel Celje in širšo okolico. Več kot sto prostovoljcev je prehodilo kilometre terenov.
Odbojkarski klub OK Celje Penca, kjer je Jaka igral kot korektor in treniral mladince, je sobotno tekmo posvetil prav njemu, z napisom:
“Jaka, vsi smo s tabo.”
Mama je ganjeno dodala:
“Pridite podpret ekipo, to bi mojemu Jaki pomenilo največ.”
Gre za mladega človeka, ki je imel prihodnost pred seboj, redno službo, sanje, načrte.
Gre za družino, ki živi najtežje dneve svojega življenja.
Gre za skupnost, ki se povezuje, išče in upa.
In v takem času ni prostora za napade, manipulacije, ustrahovanje ali anonimne pritiske.
Kaj temu reči drugače kot poskus utišanja? A ne bo uspešno.
Slovensko združenje K9 za iskanje pogrešanih je prehodilo že več kot 40 kilometrov ter po pomoč pozvalo celo avstrijske kolege — a za zdaj brez uspeha.
Vsaka minuta šteje, vsaka informacija pomaga, vsak članek prispeva k vidnosti iskanja.
Zato to pišem javno.
Ne zaradi sebe — zaradi načela, ki ga moramo braniti kot družba:
Ko gre za iskanje pogrešanega človeka, je resnica pomembnejša od pritiskov. In pomoč pomembnejša od tišine.
Sodelovanja ne bom prekinil
Ostajam miren.
Ostajam zavezan dogovoru z mamo.
Ostajam zavezan resnici in odgovornemu poročanju.
Vse, kar počnem kot prostovoljni sodelavec Pokukaj24.si, počnem v želji, da se pomaga skupnosti — ne pa da bi koga prizadel ali izkoristil.
Ta komentar ni pisan za konflikt.
Je pisan za jasnost.
Za zaščito prostora, v katerem lahko družina govori brez strahu.
Za podporo iskanju, ki mora ostati v ospredju.
Če ima kdorkoli informacije o Jaki Muhadinoviću, prosimo: obrnite se na policijo ali družino.
Vsaka najmanjša podrobnost lahko pomeni razliko med upanjem in brezupom.
Spoštljivost. Transparentnost. Človečnost. To so temelji, ki jih ne bom spremenil.
Aleš P.