V zadnjih dneh je Slovenijo znova razdelila tema, ki se v našo skupno zavest vrača vedno, ko se dotaknemo bolečih poglavij preteklosti. Velenjski kip Josipa Broza Tita, največji v Evropi, je bil poškodovan – dogodek pa je sprožil burne odzive, predvsem zato, ker odpira vprašanje, kako si kot narod želimo ohranjati zgodovinski spomin.
Med tistimi, ki so se odzvali, je tudi spletna vplivnica in piarovka Katja Šivec, ki je svoje stališče izrazila brez ovinkarjenja:
»Ne le glave, celega bi bilo potrebno požagati. Pod Titovim režimom so potekale množične izvensodne usmrtitve, govorimo o sto tisočih v Sloveniji in drugih republikah Jugoslavije. Brez sojenja, tudi civilisti, ženske, otroci.
Neizpodbitno je, da gre za vojnega zločinca in diktatorja, ki je vladal preko trupel. Kje v civiliziranem svetu takim ljudem še stojijo spomeniki?
… In to se bo brez dvoma tudi zgodilo. Ker ‘Jugoslavije ni več, čas je za Slovenijo.’ Skrajni čas.«
☝️ Ne le glave, celega bi bilo potrebno požagati. Pod Titovim režimom so potekale množične izvensodne usmrtitve, govorimo o sto tisočih v Sloveniji in drugih republikah Jugoslavije. Brez sojenja, tudi civilisti, ženske, otroci. Neizpodbitno je, da gre za vojnega zločinca in… pic.twitter.com/Wv8rHLCAEv
— Katja Šivec (@KatjaSivec) December 6, 2025
Čeprav so njene besede ostre, je pomembno razumeti širši družbeni kontekst. V Sloveniji in širši regiji se še vedno soočamo z dediščino režima, ki je prinesel tako zmago nad nacizmom kot tudi povojne represije, katerih posledice čutijo številne družine.
Kaj o zgodovini pravijo raziskave
Neodvisni zgodovinarji ocenjujejo, da je bilo po letu 1945 v Sloveniji brez sojenja ubitih med 12.000 in 15.000 ljudi, v celotni nekdanji Jugoslaviji pa med 70.000 in 100.000. Največ gre za povojne čistke, ki so prizadele tudi civilno prebivalstvo.
Širše ocene represije v času Titovega režima pa segajo vse do 500.000 ali celo 1.700.000 žrtev, odvisno od metodologije raziskovalcev.
Čeprav Tito nikoli ni bil uradno obsojen na mednarodnih sodiščih, se zgodovinski konsenz nagiba k razumevanju, da je bil voditelj, ki je vladal z represijo. Tudi v nekaterih evropskih državah so njegovi spomeniki že odstranjeni, v Sloveniji pa jih je večina izginila po osamosvojitvi – razen največjega v Velenju.
Klic k spravi, ne k razkolu
Dogodek je sprožil tudi nasprotne komentarje. Nekateri so čustveno reagirali in branili lik nekdanjega predsednika:
“takšnega državnika ki ga je spoštoval celi svet ne bo nikoli več … vplivnice pa pišejo takšne neumnosti, bi bilo treba Goli otok zopet odpret za takšne nespametne budale…”
To pa je opomnik, da se slovenska družba še vedno trudi najti ravnovesje med različnimi spomini, ranami in interpretacijami preteklosti.
Pot naprej – z več sočutja, manj ostrine
V skladu z vrednotami miru in skupnosti, ki si jih kot družba želimo negovati, je pomembno, da takšna vprašanja obravnavamo z več empatije, ne z jezo.
Odstranjevanje simbolov preteklosti ni nujno izraz sovraštva, temveč lahko postane korak k spravi, če ga vodi želja po razumevanju in celjenju starih ran.
Slovenija danes stoji na pragu novega obdobja, kjer si želimo enotnosti in spoštovanja, ne vračanja v delitve, ki nas slabijo.
Morda je zato pravi trenutek, da se ob teh razpravah vprašamo:
Kako lahko spomin ohranimo tako, da bo zdravil, ne razdiral?
In morda je prav to tisto, kar je Katja Šivec – kljub ostrini svojih besed – želela poudariti:
da počasi prihaja čas, ko bomo kot narod zmogli pogledati na preteklost z resnico, a tudi s srcem.
Najpomembnejše zgodbe. Brez algoritma.
Izberi način, ki ti ustreza. Prijavo lahko kadarkoli prekličeš.
Najpomembnejše zgodbe dneva
En izbor ključnih zgodb neposredno v tvojem predalu.
Obvesti me ob pomembni zgodbi
Push pošljemo le, ko je zgodba res pomembna.
Brez neželene pošte. Vsako e-poštno prijavo potrdiš s povezavo v sporočilu. Zasebnost