»Hotel je mirno umreti, a doživel je pekel«
Ko je 58-letni Kurt Huschle iz ameriške zvezne države Kolorado izvedel, da ima neozdravljiv raka žolčnih vodov, se je odločil za pomoč pri smrti, saj je bila evtanazija v njegovi državi že legalna. Zdravniki so mu napovedali manj kot pol leta življenja, zato je prejel recept za smrtonosni koktajl zdravil.
Obljubljeno mu je bilo, da bo umrl mirno in hitro – v dveh do štirih urah. Toda tistega julijskega dne leta 2017 se je zgodilo nasprotno. Po tem ko je prejel tekočino je začel kašljati, dušiti se in bruhati. Njegova žena Susan, ki je bila ob njem, je v solzah pripovedovala:
»Vedno bolj se je dušil in kašljal. Rekli so, da bo mirno zaspal. A umiral je več kot osem ur.«
Ko se je zdelo, da je izgubil zavest, so minevale ure. Po štirih urah je bil še vedno živ – v krčih in plitvem dihanju. Susan je obupano poklicala zdravnika, a bilo je prepozno. Kurt je umiral 8 ur in 10 minut, preden je končno izdihnil.
Koliko takšnih “mirnih smrti” gre narobe?
Po podatkih Oregon Health Authority, kjer je evtanazija dovoljena že od leta 1997, zapleti niso redki.
V manj kot polovici dokumentiranih primerov (827 od 1.905) so zabeležili:
-
8 primerov prebujenja iz kome,
-
33 primerov bruhanja in težav,
-
3 primere epileptičnih napadov,
-
16 primerov drugih zapletov.
Ker so bili zdravniki prisotni le pri delu postopkov, se domneva, da je dejansko število zapletov dvakrat večje – torej v vsaj 5 % vseh evtanazij.
Zdravila, ki jih uporabljajo, niso namenjena temu, da bi povzročila hitro in neboleče umiranje, ampak so mešanica različnih substanc, ker pravih barbituratov ni več mogoče dobiti. Zato se dogaja, da postopek ne deluje, kot bi moral.
“Smrt po teh koktajlih pogosto traja dlje kot po klasičnih barbituratih,”
navaja poročilo Oregonskega inštituta.
Zgodbe groze: smrt, ki traja dneve
Organizacija Care Not Killing je zbrala pretresljive primere iz različnih držav:
| Primer | Lokacija | Podrobnosti | Vir |
|---|---|---|---|
| David Prueitt | Oregon, ZDA (2005) | Po zaužitju strupa padel v komo za 65 ur, se zbudil in vprašal: “Zakaj nisem mrtev?” Umrl dva tedna kasneje. | Oregon Health Authority |
| Neimenovani bolnik | Oregon, ZDA (2001) | Po zaužitju smrtonosnega zdravila bruhal in trpel 25 ur. | Oregon Death with Dignity Report |
| Pacient z napadi | Washington, ZDA (2014) | Dobil hude krče, trajali so več ur. | State Health Department Reports |
| Tine Nys | Belgija (2010) | 38-letnica z depresijo – postopek z injekcijo ni deloval pravilno; družina opisala “krvavo in grozno smrt”. | BBC |
| Neimenovani s plastično vrečko | Oregon, ZDA (2021) | Medicinska sestra mu je dala vrečko čez glavo, ker zdravilo “ni delovalo dovolj hitro”. | The Catholic Herald |
V nekaterih primerih so pacienti živi še po 30 ali celo 48 urah. V 1–2 % primerov se celo zbudijo iz kome – delno paralizirani, a pri zavesti.
»Hollywoodska smrt ne obstaja«
Britanska paralimpijska prvakinja Baronica Grey-Thompson, ki sedi v zgornjem domu britanskega parlamenta, je dejala:
»Asistirana smrt ni romantičen, filmski trenutek. Ni mirno uspavanje – to je realnost, o kateri ljudje ne slišijo.«
Tudi prof. Finlay, zdravnica paliativne medicine, opozarja:
»Če legaliziramo evtanazijo, bomo bolnikom dali lažno izbiro med bolečo smrtjo in smrtonosnim koktajlom. Namesto tega moramo izboljšati paliativno oskrbo.«
Iluzija “lepe smrti”
Zagovorniki evtanazije pogosto govorijo o dostojanstvu, a resničnost pokaže nekaj drugega: trpljenje, zapleti in moralne dileme, ki jih družine opisujejo kot “nečloveške”.
Namesto da bi zakon olajšal umiranje, odpira vrata nevarnim praksam, kjer zdravniki postajajo izvrševalci smrti – brez nadzora, brez varoval.
“Smrt ni zdravljenje. Naloga zdravnika je zdraviti, ne ubijati,”
opozarja britanska skupina Right to Life UK.
Namesto zakonov, ki pospešujejo konec, bi morali vlagati v sočutno, strokovno paliativno oskrbo, ki resnično blaži bolečino – ne ustvarja nove.
Te resnične zgodbe niso senzacionalizem – so opozorilo človeštvu, da “usmiljenje brez resnice” lahko postane nova oblika krutosti.
