Čeprav se v javnosti pogosto ustvarja vtis, da zdravniki podpirajo legalizacijo evtanazije, uradna stališča kažejo povsem drugo sliko.
Svetovno zdravniško združenje (WMA) odločno nasprotuje evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru, saj je to »temeljno nezdružljivo z zdravniško vlogo«.
Enako stališče ima Ameriško zdravniško združenje (AMA), ki poudarja, da »naloga zdravnika ni končati življenja, temveč ga varovati in lajšati trpljenje«.
V Sloveniji so Zdravniška zbornica, Komisija za medicinsko etiko (KME RS) in Slovensko zdravniško društvo večkrat poudarili, da pomoč pri končanju življenja ni medicinski postopek in da bi prisila zdravnikov k sodelovanju pomenila hudo kršitev etičnih načel.
»Zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru,«
so zapisali v skupni izjavi zdravniških organizacij maja 2024.
“Nočemo postati krvnik svojih pacientov”
Septembra 2025 so Mladi zdravniki Slovenije v odprtem pismu izrazili ogorčenje nad novim zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ):
»Nočemo postati krvnik svojih pacientov! Naša naloga je pomagati živeti, ne umirati.«
Podobno stališče deli izr. prof. dr. Urh Grošelj, pediater in član Komisije za medicinsko etiko RS, ki opozarja, da bi uzakonitev evtanazije pomenila »močno tveganje in škodljivost za družbo in zdravstvo«.
Grošelj opozarja na izkušnje iz tujine:
v Belgiji in Nizozemski se pojavlja vse več primerov, kjer je evtanazija izvedena brez izrecne želje pacienta, poročanje o postopkih pa je nepopolno.
»V okoli 30 % primerov so evtanazije opravljene brez jasne zahteve bolnika. To so nezakoniti umori,«
je poudaril v pogovoru za Družino.
Strah pred posledicami: zdravniki molčijo
Čeprav so zdravniške organizacije enotno proti evtanaziji, mnogi zdravniki, zlasti na vodilnih položajih, o tem molčijo.
Po informacijah iz zdravniških krogov se bojijo posledic za kariero – izgube delovnega mesta, slabših pogojev dela ali strokovne stigmatizacije.
Ta pojav ni značilen le za Slovenijo.
V Kanadi, kjer je evtanazija (MAiD) legalna od leta 2016, so zdravniki v medijih razkrivali pritiske, da bi sodelovali v postopkih, kljub etičnim pomislekom.
Po poročanju Associated Pressa (2024) se nekateri bojijo celo izgube licence, če odklonijo sodelovanje.
»To ni medicina, to je eugenika v belih haljah,«
je dejal eden izmed kanadskih zdravnikov.
V Veliki Britaniji 70 % paliativnih zdravnikov podpira stališče proti evtanaziji, a mnogi priznavajo, da se bojijo javno izraziti mnenje, da ne bi bili označeni za »nazadnjake«.
Zakaj stroka nasprotuje
-
Nezdružljivost z zdravniško vlogo: zdravniki zdravijo, ne ubijajo.
-
Tveganje za zlorabe: v državah z evtanazijo se meje postopoma širijo – tudi na psihiatrične bolnike, otroke in dementne.
-
Pomanjkanje nadzora: v Belgiji je prijavljenih le polovica primerov, čeprav je poročanje zakonsko obvezno.
-
Oslabitev zaupanja med pacientom in zdravnikom: če zdravnik lahko povzroči smrt, pacient ne more več popolnoma zaupati, da zdravnik vedno deluje v njegovo korist.
»Zdravnik ne more biti hkrati zdravilec in izvrševalec smrti,« opozarja dr. Grošelj.
Alternativa: paliativna oskrba
Zdravniška stroka poudarja, da je prava pot paliativna oskrba, ki omogoča lajšanje trpljenja brez končanja življenja.
V Sloveniji je dostop do paliative še vedno zelo omejen – prejme jo le okoli 30 % tistih, ki jo potrebujejo.
»Preden uvedemo pravico do smrti, moramo zagotoviti pravico do dostojnega življenja,«
so zapisali v izjavi Slovenskega zdravniškega društva.
Zaključek: Čas za pošteno razpravo
Zdravniki niso enotni “za” evtanazijo – velik del jih je proti, a mnogi o tem ne govorijo zaradi strahu pred pritiski in kariernimi posledicami.
Če želimo iskreno javno razpravo o koncu življenja, moramo priznati tudi njihov glas: glas tistih, ki nočejo, da jih kdo sili v dejanja, ki niso skladna z njihovo vestjo.
»Zdravniki smo zavezani življenju – ne smrti.«