New York, 26. september 2025 – Na Generalni skupščini Združenih narodov je indonezijski predsednik Prabowo Subianto presenetil ves muslimanski svet, ko je odkrito spregovoril o potrebi po priznanju Izraela in njegovi varnosti. Kot voditelj največje muslimanske države na svetu je poudaril, da je trajni mir mogoč le z rešitvijo dveh držav: z zagotovljeno državnostjo Palestine in hkratnim priznanjem Izraela.
Že od ustanovitve leta 1948 je Izrael tarča poskusov uničenja. Številne arabske in muslimanske države ga še danes ne priznavajo kot legitimno državo, temveč kot okupatorja, ki »ne bi smel obstajati«.
»Moramo imeti neodvisno Palestino, a prav tako moramo priznati in zagotoviti varnost Izraela. Šele takrat bomo imeli resničen mir,« je dejal Subianto.
President of Indonesia 🇮🇩, the country with the largest Muslim population in the world:
“We will have peace only when we recognize, respect, and guarantee the security of Israel 🇮🇱”pic.twitter.com/5fSKUtKjts
— Dr. Eli David (@DrEliDavid) September 23, 2025
Pogojno priznanje Izraela
Indonezija Izraela od leta 1948 ni nikoli priznala, saj je tradicionalno zavzemala trdno pro-palestinsko stališče. Subianto pa je napovedal, da bo Indonezija priznala Izrael isti dan, ko bo Izrael priznal Palestino.
Ob tem je ponudil, da bi država poslala 20.000 mirovnikov v regijo, da bi zagotovili varnost obeh strani. Svoj govor je zaključil z judovim pozdravom »Shalom«, kar je simbolično podčrtalo sporočilo o miru in spravi med dvema potomcema Abrahama (Linija Izaka (izrael), linija Išmaela (Arabci, muslimani).
Odmevi: presenečenje v muslimanskem svetu
Subiantov govor je sprožil burne odzive:
-
zahodne države so ga pozdravile kot pragmatičen in pogumen korak k miru,
-
izraelski mediji so ga označili za presenetljivo pozitiven signal,
-
muslimanske države pa so ga kritizirale kot odmik od »islamske solidarnosti«.
Analitiki opozarjajo, da bo Subianto doma naletel na odpor, saj več kot 230 milijonov muslimanov v Indoneziji že desetletja podpira Palestino in uničenje Izraela.
Subiantova izjava je predvsem pragmatična ocena realnosti: konflikt se ne bo končal, dokler Izrael ne bo priznan in varen pred sovražnimi sosedami, hkrati pa dokler Palestinci ne bodo dobili svoje države.
Podoben pristop so že ubrali Abrahamovi sporazumi (ZAE, Bahrajn), ki so kljub zgodovinskim zameram odprli pot do normalizacije odnosov z Izraelom.
Indonezija s tem odpira novo poglavje – iz ideološkega nasprotovanja v smeri praktične diplomacije, ki bi lahko postala zgled tudi za druge muslimanske države.