Ko vidimo, kako se v naši državi razporejajo sredstva za zdravstvo, je težko spregledati, kako se popolnoma zgrešene odločitve prikazujejo kot del pravičnega in nujnega sistema. ZZZS financira postopke, ki z ničemer ne pripomorejo k reševanju življenj, medtem pa so starši otrok z redkimi boleznimi prisiljeni organizirati dobrodelne akcije, da bi svojim otrokom omogočili osnovno zdravstveno oskrbo. Medtem ko starši zbirajo denar, ZZZS v lastnem imenu financira postopke, ki ne le, da niso nujni, ampak so v nasprotju z naravnimi pravili.
Miloš je eden izmed mnogih bolnih otrok, katerih življenje je postavljeno v negotovost zaradi pomanjkanja sredstev za zdravljenje. Ti otroci niso izbrali svoje usode, in vendar je na njihova ramena naložena teža, ki bi jo moral nositi zdravstveni sistem. Namesto tega pa vidimo, kam gre denar – za financiranje sprememb spolov. Ali je to res tisto, kar bi moral biti cilj javnega zdravstvenega sistema?
HINAVŠČINA ZZZS
Kje smo izgubili kompas? Kje so naše prioritete? Postopki, ki temeljijo na osebnih odločitvah in ne rešujejo življenj, se financirajo brez zadržkov. Medtem so tisti, ki nujno potrebujejo zdravljenje, prepuščeni samim sebi in milosti drugih ljudi. Hinavščina tega sistema je jasna – sredstva, ki bi morala biti namenjena tistim, ki resnično potrebujejo pomoč, se uporabljajo za postopke, ki so v temelju napačni.
Bolni otroci so najbolj ranljivi člani naše družbe. Njihova življenja bi morala biti prva skrb vsakega zdravstvenega sistema. Namesto tega pa so njihove družine prisiljene v dobrodelne akcije in zbiranje sredstev, medtem ko se v imenu napredka in pravičnosti financirajo postopki, ki s tem nimajo nobene zveze.
Ne morem gledati te nepravičnosti in ostati tiho. Ne gre zgolj za osebne odločitve, temveč za dejstvo, da je zdravstveni sistem dolžan poskrbeti za najranljivejše – tiste, ki se borijo za življenje. Prioritete ZZZS so popolnoma zgrešene, ko zapuščajo bolne otroke in se osredotočajo na postopke, ki ne prinašajo nobene koristi življenju.
Če bi le delček teh sredstev, ki jih usmerjajo v nepotrebne postopke, preusmerili v pomoč otrokom, bi bil svet precej bolj pravičen. Kdaj bomo kot družba začeli resnično skrbeti za tiste, ki to najbolj potrebujejo?