Starši enotno: »Vrnite gospodinjstvo v šole! Otroci ne znajo niti osnovnih stvari«

Otroci se v šoli naučijo enačb, kemijskih formul, letnic, slovničnih pravil in množice drugih pomembnih stvari. Toda ko pridejo v odraslost, se lahko znajdejo pred precej bolj banalnimi vprašanji: Kako sestaviti mesečni proračun? Kaj pomeni obrestna mera? Kako plačati račun? Kako pravilno oprati oblačilo? Kaj skuhati iz osnovnih sestavin? Kako presoditi, ali si nekaj sploh lahko privoščim?

Prav zato se znova odpira staro vprašanje: ali šola otroke dovolj pripravlja tudi na življenje?

Pri tem je treba razčistiti pomembno stvar. Gospodinjstvo v slovenskih osnovnih šolah ni bilo ukinjeno. Še vedno je obvezni predmet. V običajnem programu mu je namenjenih 35 ur v 5. razredu in 52,5 ure v 6. razredu – skupaj 87,5 ure v celotnem osnovnošolskem izobraževanju.

Vprašanje zato morda ni, ali naj gospodinjstvo »vrnemo«, ampak ali bi ga morali močno okrepiti in ponovno postaviti med predmete, pri katerih se otrok dejansko pripravlja na samostojnost.

Kaj bi morali znati ob koncu osnovne šole?

Odgovor ni zgolj stvar nostalgije.

Januarja letos sta slovenska raziskovalca Martina Erjavšek in Stojan Kostanjevec objavila raziskavo, v kateri sta o gospodinjstvu vprašala učitelje, devetošolce in njihove starše.

Rezultat je zelo konkreten.

Med znanji, za katera so sodelujoči menili, da bi jih moral učenec pridobiti, so bili osnovne finančne storitve, plačevanje položnic in računov, osebni proračun ter načrtovanje nakupov glede na denar, ki je dejansko na voljo.

Toda še zdaleč ni šlo samo za finance.

Na seznamu so bili tudi načrtovanje obrokov, osnovno kuhanje, priprava zdravih in preprostih jedi, pravilno shranjevanje hrane, razumevanje deklaracij, vzdrževanje oblačil, osnovno šivanje, pomivanje posode, gospodinjska opravila, vrtnarjenje, uporaba pralnega stroja in osnovna tehnična opravila v stanovanju.

To je pravzaprav precej dober opis stvari, ki jih človek potrebuje skoraj vsak dan.

Problem nastane, ko rečemo: »To ga bodo že naučili doma«

Seveda je družina prvo mesto, kjer se otrok uči življenja.

Toda resničnost je preprosta: vseh otrok doma ne morejo naučiti enakih stvari.

Nekateri starši odlično kuhajo, a sami ne razumejo financ. Drugi razumejo denar, a otroka nikoli ne vključijo v gospodinjska opravila. Nekateri so cele dneve v službi. Tretji določenega znanja preprosto nimajo.

Tudi avtorja slovenske raziskave opozarjata, da gospodinjstvo lahko otrokom posreduje osnovne življenjske veščine, ki jih nekateri v domačem okolju ne pridobijo.

Prav tu ima javna šola posebno funkcijo.

Ni njena naloga nadomestiti staršev. Lahko pa poskrbi, da otrok ne glede na to, v kakšni družini je odraščal, ob koncu osnovne šole pozna vsaj osnovni minimum za samostojno življenje.

Denar je morda najbolj očiten primer

Današnji otrok lahko v nekaj sekundah opravi spletni nakup, čez nekaj let dobi kreditno kartico, potrošniški kredit, leasing, naročnino ali ponudbo za naložbo.

Če pri tem ne razume obresti, zadolževanja, prihodkov, odhodkov, varčevanja in tveganja, lahko naredi izjemno drage napake.

Tega se očitno zaveda tudi država.

Slovenska vlada je januarja 2025 sprejela Nacionalni program finančnega opismenjevanja, v katerem je med drugim zapisala usmeritev, da naj se finančno opismenjevanje v osnovnošolske in srednješolske programe vključi celo kot samostojni predmet.

Tudi novi učni načrt gospodinjstva je na tem področju precej konkreten. Učenec naj bi med drugim spoznal prejemke in izdatke, varčevanje, obresti, posledice pretirane porabe, tveganja pri plačevanju, posledice nepremišljenega zadolževanja in osnovne finančne storitve.

To pomeni, da problem ni več samo vprašanje, ali je vsebina nekje zapisana v dokumentu, temveč koliko časa jo otroci dejansko vadijo in ali jo znajo prenesti v resnično življenje.

Otrok lahko zna definirati obresti. Povsem drugo vprašanje pa je, ali zna pogledati ponudbo za 10.000 evrov kredita in razumeti, koliko ga bo ta denar na koncu dejansko stal.

Finančno nepismen človek je lahka tarča

Tu ni treba iskati velike zarote.

Dovolj je razumeti trg.

Človeku, ki ne razume obresti, pogodb, avtomatskega podaljševanja naročnin, efektivne obrestne mere, zavarovanj ali drobnega tiska, je lažje prodati slab finančni produkt, nepotrebno storitev ali predrag kredit.

Tudi država v svojem programu finančnega opismenjevanja ugotavlja, da so finančno pismeni ljudje manj dovzetni za prevare in zlorabe ter bolje pripravljeni na nepričakovane dogodke.

Vprašanje zato ni samo: »Zakaj otrok tega ne zna?«

Vprašanje je tudi: koliko ga stane, če tega ne zna?

Toda življenje ni samo denar

Če bi gospodinjstvo spremenili samo v predmet osebnih financ, bi ponovno zgrešili bistvo.

Samostojen odrasel človek mora znati poskrbeti zase in za prostor, v katerem živi.

Znati mora pripraviti nekaj osnovnih zdravih obrokov. Razumeti mora, kako hrano varno shranjujemo. Znati mora oprati perilo, prebrati oznake na oblačilih, prišiti gumb in opraviti osnovna opravila doma.

Vedeti mora, kako načrtovati nakupe in razlikovati med željo ter potrebo. Kako gospodarno uporabljati elektriko in vodo. Kako skrbeti za higieno. Kako organizirati čas in delo.

Slovenski Zavod za šolstvo prav zato gospodinjstvo opisuje veliko širše kot »kuhanje«. Predmet združuje finančno, prehransko, potrošniško, tekstilno in okoljsko pismenost, njegov cilj pa je razvoj samostojnega in kritičnega posameznika.

Zanimivo: starši praktično kuhanje postavljajo zelo visoko

V slovenski raziskavi so starši na lestvici od 1 do 5 sposobnost priprave zdravih in preprostih obrokov ocenili s povprečno 4,59, osnovne kuharske sposobnosti pa s 4,52.

Visoko so ocenili tudi pravilno shranjevanje hrane, načrtovanje obrokov glede na čas in denar ter razumevanje deklaracij.

Pri financah so načrtovanje nakupov glede na razpoložljivi denar ocenili s 4,31, osebno načrtovanje proračuna pa s 4,21.

Sporočilo je precej jasno.

Ljudje ne govorijo o tem, da bi matematiko, zgodovino ali jezike odstranili iz šol.

Govorijo o nečem drugem:

Otrok mora iz šole oditi ne samo izobražen, ampak tudi nekoliko bolj sposoben živeti.

Šola ne more naučiti vsega. Toda nekatere stvari so preveč pomembne, da bi jih prepustili naključju

Tudi mednarodne raziskave kažejo podoben problem. V raziskavi evropske izobraževalne platforme je 75 odstotkov sodelujočih zavrnilo trditev, da se vsakdanje spretnosti, kot so kuhanje in finance, pridobijo same od sebe in jih zato ni treba poučevati v šoli.

Pri tem starši ostajajo ključni.

Toda šola je edina institucija, skozi katero gre praktično vsak otrok.

In zato je legitimno vprašanje, ali je 87,5 ure gospodinjstva v devetih letih šolanja dovolj, da mlad človek resnično osvoji vse tisto, kar bo potreboval naslednjih šest ali sedem desetletij.

Morda sodobna šola ne potrebuje manj znanja.

Morda potrebuje samo več znanja, ki ga učenec v ponedeljek dopoldne pridobi v učilnici, v ponedeljek popoldne pa ga že lahko uporabi doma.