V kraju Šalinci v občini Ljutomer je za veliko noč znova odmevalo tradicionalno pokanje, posnetek dogajanja pa je na družbenih omrežjih sprožil precej odzivov. Del komentatorjev je navdušen, ker v tem vidi nadaljevanje starega običaja, drugi opozarjajo na hrup, prestrašene živali in nevarnost takšnega početja. Po lokalnih poročilih v Šalincih s to prakso vztrajajo že skoraj pol stoletja.
Takšno pokanje ni nekaj povsem novega ali izoliranega. Etnološki in zgodovinski viri kažejo, da se je ob veliki noči na Slovenskem že dolgo streljalo z možnarji, posebej na Štajerskem in Gorenjskem, pri čemer je pok pogosto spremljal velikonočno jutro, procesije ali oznanilo praznika. V nekaterih okoljih so pokanje razumeli kot zvočno oznanilo Kristusovega vstajenja, ponekod celo kot simbolično “pokanje skal” ob vstajenju.
Tudi danes policija opozarja, da je pokanje s karbidom med velikonočnimi prazniki sicer deloma dopustno, vendar ne kjerkoli in ne brez omejitev. Policijska uprava Murska Sobota letos opozarja, da je takšno pokanje dovoljeno od velikega petka do velikonočnega ponedeljka med 6. in 22. uro, ne pa v strnjenih naseljih, v bližini bolnišnic ali na krajih, kjer bi ogrožali ljudi; za kršitve so predvidene tudi globe. Enako NIJZ opozarja, da močan hrup vznemirja ljudi in živali ter da se takšno početje lahko konča tudi s hudimi poškodbami.
Da nevarnost ni le teoretična, kaže tudi primer iz Prlekije iz leta 2022, ko se je pri pokanju s karbidom na območju Ljutomera huje poškodoval 63-letni moški; del naprave ga je zadel v noge in je končal v bolnišnici. Prav zato se ob takih posnetkih vedno znova odpre isto vprašanje: kje je meja med ohranjanjem običaja in nepotrebnim tveganjem.
Odzivi pod objavo so šli v obe smeri. Nekateri so zapisali, da gre za “staro tradicijo”, ki se v teh krajih ohranja že desetletja, drugi pa, da takšno pokanje pomeni predvsem teroriziranje okolice, motenje nočnega miru in strašenje živali. Prav zato ta zgodba ni le viralni trenutek iz Pomurja, ampak tudi primer, kako različno ljudje danes gledajo na stare običaje: eni v njih vidijo identiteto kraja, drugi zastarelo in nevarno prakso.
Kaj menite vi – gre pri velikonočnem pokanju predvsem za ohranjanje tradicije ali za običaj, ki bi moral ostati v preteklosti?