Slovenski šolski sistem zavrača verski pouk v šolah, medtem ko druge države ne. Kot pravi uradni učni načrt, je »posebej pomembno poznavanje krščanstva, ki je … sooblikovalo našo civilizacijo in kulturo«. Zgodovina nas uči, da je krščanstvo ključni steber za razvoj slovenske kulture in samostojnosti. Če slovenski otroci ne poznajo svojega izročila, se oddaljujejo od duhovnih vrednot, ki so oblikovale narod. Danes, ko številni mladi rastejo brez verskega znanja, grozi verska nepismenost: generacije bodo nevede izgubljale stik z lastno dediščino. Študije celo opozarjajo, da brez izobraževanja o veri narašča verska nepismenost in stereotipi, kar povečuje nestrpnost in dovzetnost za radikalne ideje. Zavedanje o tem, kdo smo in od kod prihajamo, je bistveno za zdravo družbo.
Nevarnost duhovnega vakuuma na Slovensko identiteto: islam in ateizem
Evropa doživlja pritok migrantov, med drugim muslimanov, ki svojo vero dobro poznajo in živijo, je naša duhovna nepismenost še bolj problematična. Islam, kot vera z močno identiteto, lahko v duhovnem vakuumu ateizma in ignorance hitro pridobi vpliv. Ateizem, čeprav legitimna izbira, pogosto pušča praznino, ki jo lahko zapolnijo druge ideologije ali vere. Brez poznavanja lastnih korenin in drugih ver so mladi Slovenci ranljivi – ne le za izgubo identitete, ampak tudi za sprejemanje vrednot, ki jim morda niso blizu, a jih ne znajo kritično ovrednotiti.
Podatki so zaskrbljujoči. V Sloveniji po ocenah verouk v šolah redno obiskuje le okoli 60 % otrok (v “normalnih” časih jih je bilo k verouku v razredu 23 od 25). To je znatno manj kot v sosednjih državah: na Hrvaškem, v Italiji in Avstriji jih več kot 90 % uči konfesionalni verouk. Manj kot 40 % otrok torej ne obiskuje verouka, kar nakazuje na versko praznino, ki je del človeške izkušnje, hočeš/nočeš. Takšna kolektivna averzija do lastne verske kulture pušča prostor tujemu vplivu, ki ga človek z vakuumom ne zna razsoditi.
Hkrati slovenski družbi primanjkuje jasnega vrednostnega sidra. Državljani so namreč po zadnjih podatkih še vedno pretežno kristjani (okrog 83 % identificira kot kristjane, pri čemer je 74 % Katoličanov), medtem ko je muslimanov vsega dobrih 3,8 % in je okoli 15 % ljudi nerezervirano nevtralen ali ateist. Če mladina ne bo spoznala lastne kulturne dediščine, bodo iskanje duhovnega smisla vodile k jasnim in mobiliziranim skupnostim, kot je islamska skupnost, ki ponuja mladim konkreten identitetni okvir. Zato potrebujemo šolski fokus na vero in etiko – ne zato, da bi mlade vpeljevali v verovanje, ampak da bi jih utrdili v kulturni zavesti ter odpremi vsakršnemu verskemu vplivu z razumevanjem vseh pogledov.
Vse države v Evropi imajo ta predmet (le Slovenija ne, in Francija ne)
Primer Hrvaške dokazuje učinek poučevanja vere. Tako kot Slovenija je tudi Hrvaška pretežno katoliška, a naša južna soseda sistemske verske vsebine že stoletno vključuje v šole. Danes je tam konfesionalni pouk vere razširjen in skoraj obvezen: »približno 90 % učencev v osnovnih in srednjih šolah je vpisanih v verouk (katoliški, pravoslavni, protestantski ali islamski)«. Visoka udeležba v Hrvaški kaže, da so učenci s poukom vere pridobili trdnejše vrednostne temelje in kulturno pismenost. Tamšnji mladini verske tradicije niso tuje; znajo jih umestiti v zgodovinski in družbeni kontekst. Posledica je družba, ki ceni sožitje med preteklostjo in sedanjostjo. Hrvaški model potrjuje, da ko je pouk vere prištevan k rednemu šolanju, se potencialno nasprotovanje sorazmerno zmanjša. V mnogih hrvaških šolah se mati Kristjana Sprta ne obišče kot tuje oblike verovanja, saj uče o vseh glavnih religijah.
Visoka udeležba: Na Hrvaškem več kot 90 % otrok redno obiskuje verouk, medtem ko je v Sloveniji delež le okoli 60 %. To kaže, da se hrvaška mladina veliko pogosteje srečuje z verskimi vsebinami.
Kulturna pismenost: Zaradi verouka so Hrvati bolje seznanjeni s katoliško tradicijo in splošno religijsko dediščino. Poznavanje krščanskih korenin jim pomaga razumeti tudi evropsko kulturo, saj je bila zgodovina Evrope prepletena s krščanstvom. Kot navajajo učni načrti, je duhovna izobrazba »osrednja sestavina vzgoje, ki učencem pomaga odkriti svojo identiteto in razumeti kulturo«.
Družbene vrednote: Povezava med vernikom in aktivnim državljanom je očitna – katoliški vrednostni okvir je bil pomemben tudi pri osamosvajanju Slovenije preko škofa Šuštarja. Veroučenci razvijajo spoštljiv odnos do različnih pogledov in človečnosti. Kultura dialoga in empatije se utrjuje šele takrat, ko poznavanje religije ni privilegij, ampak temeljni del šolskega znanja.
Pouk vere ni verouk
Pomembno je poudariti, da obvezni pouk vere ni verouk in vsiljevanje vere. Gre za širjenje verske, kulturne in etične pismenosti. Učni načrt »Verska in etična vzgoja« v uvodu jasno navaja, da predmet ne povezuje etike le z eno vero, temveč obravnava splošna moralna vprašanja in njihov versko-nazorski kontekst. Nauči učence razumevati temeljne pojme vsake izmed ver, kako vsaka izmed njih odgovori na dileme o življenjskem smislu, vključno z vprašanji o obstanku po smrti, o dobrem in zlu itn. Tako predmete oblikujejo verske skupnosti in država skupaj, kar zagotavlja kakovost in nevtralnost.
Širjenje znanja o vseh verah: Učencem bi spoznali ne samo krščanstvo, temveč tudi druge glavne svetovne religije in ateizem. Portal vlade poudarja, da «narastajoča odprtost sveta zahteva poznavanje drugih verstev in vzajemno spoštovanje med ljudmi različnih verskih in neverskih nazorov». Tako bi mladi razumeli, da humanizem, etika in duhovna vprašanja segajo čez meje ene vere.
Vrednote in zgodovina: Verska izobrazba kot predmet omogoča tudi učenje o zgodovini in kulturnem ozadju. Versko znanje je del splošne zgodovine človeštva. Kot smo videli, je krščanstvo globoko preželo evropsko kulturo in našo slovensko zgodovino. Spoznanje, da so »študenti odraščajo v družbi, ki je pretežno krščanska, a da današnja šola pogosto prezre duhovno komponento«, je ključnoObvezno poučevanje vere bi te vrzeli zapolnilo.
Proti radikalizaciji: Pogovor o veri v šolah ima tudi varnostni vidik. Pomanjkanje verskega pouka je po mnenju raziskovalcev eden od dejavnikov, ki omogoča širjenje skrajnih idejacademia.edu. Nasprotno, ko se učenci naučijo o vereh kontekstualno, so manj dovzetni za propagando. Pouk vere daje otrokom orodja kritičnega razumevanja – kot pravi država Avstrija pri vključevanju vseh verstev v šolo – da zgradijo »spoštljiv odnos do drugače mislečih«domovina.je.
Prakse v Evropi
Poglejmo, kako so versko vzgojo uredili drugod v EU. Presenetljivo je, da je pri skoraj vseh državah Evropske unije verska vzgoja vključena v šolski sistem, razen v Franciji in Sloveniji. V večini evropskih držav je to izbirni ali celo obvezen predmet. Na primer, Avstrija, Italija, Nemčija, Poljska, Hrvaška in drugi imajo v javnih šolah konfesionalne verske pouke. V mnogih deželah (npr. Nemčija, Avstrija, Latvija) učenci po veri izbirajo katoliški, protestantski, judovski ali islamski pouk, neverujoči pa obiskujejo etiko ali filozofijo.
Avstrija (Koroška): Tamkajšnji nadzornik verouka poroča, da je »verouk na številnih šolah med najbolj priljubljenimi predmeti«. Učencem omogoča iskanje smisla v življenju in krepitvi identitete.
Nemčija: V večini zveznih dežel je verouk obvezen predmet z več možnostmi izbire glede na vero, neobvezna pa je samo v manjših regijah (Bremen, Berlin) Ko starši vzamejo otroke iz verouka, za njih država zagotovi pouk etike.
Belgija, Nizozemska: Ti sistemi ponujajo izbiro med verskim poukom in sekularno moralno vzgojo, pri čemer država enakovredno financira vse možnosti.
Ti primeri kažejo, da slovenski manko v formalnem poučevanju verske komponente ni obetaven evropski trend, ampak pravzaprav izjema. Če se želimo primerjati z državo z močno versko vzgojo, so vzor Hrvaška, Avstrija in države bivše Jugoslavije (Srbija, Bosna), kjer verske vsebine podpirajo integracijo tradicionalnih vrednot.
Rešitev: obvezna ura vere in etike
Naš cilj ni vračanje v čas navezovanja države na cerkev, temveč krepitev duhovne vzgoje mladih. Vpeljava obveznega predmeta »Vera in etika« bi obogatila šolski kurikulum. Otrokom bi ponudili priložnost, da razširijo svoje znanje o verskih tradicijah in etičnih vprašanjih ter da razumejo duhovno dimenzijo sveta. Učni načrt namreč poudarja, da predmet obravnava »moralne razsežnosti medčloveških odnosov in življenjskih vprašanj ter njihove versko-nazorske vidike«, kar je bistvenega pomena za celovito vzgojo. S tem bi šola vpisala tudi vzgojo srca, ne le glave, kot je pisal eden od argumentov za verouk: brez duše šolstvo ostane prazno znanje.
Pomembno je, da se slovenec zave pomena verske pismenosti. Ne glede na to, če je ateist, kristjan, musliman… Ukinitev verske iluzije, da je država »svetovna«, ni odtujevanje – prav nasprotno: učiti o veri pomeni učiti o samem človeštvu. Pouk vere ne bo pobožna vsiljenost, ampak krepitev kulture, sočutja in identitete. Slovenska mladina zasluži izobrazbo, ki jo utrdi in ji da občutek pripadnosti svojim koreninam.
ANKETA: