Na današnji dan, 5. septembra 1997, je umrla ena najvplivnejših osebnosti 20. stoletja, Mati Terezija iz Kalkute. Znanstvena svetnica katoliške Cerkve, ustanoviteljica reda Misijonarke ljubezni in Nobelova nagrajenka za mir, je posvetila svoje življenje služenju najbolj zapostavljenim in trpečim ljudem. Njeno življenje, ki ga je zaznamovala globoka vera in predanost revnim, je še danes navdih za milijone ljudi po svetu.
Poslanstvo v Kalkuti in po svetu
Matera Terezija, rojena kot Agnes Gonxha Bojaxhiu v Skopju leta 1910, je s svojim delom začela leta 1946, ko je na ulicah Kalkute začela pomagati najrevnejšim in umirajočim. Leta 1950 je ustanovila red Misijonarke ljubezni, ki je hitro prerasel v globalno humanitarno gibanje. Njen red je zrasel iz skromnih začetkov v Kalkuti v več kot 500 misijonskih hiš po več kot 130 državah.
Njene ustanove so bile namenjene tistim, ki so živeli v ekstremni revščini, brez strehe nad glavo, zdravstvene oskrbe in pogosto brez družine. Zavetišča za umirajoče, sirotišnice in domovi za bolne so postali središče njenega delovanja, kjer so ljudje v svojih najtežjih trenutkih prejeli vsaj osnovno oskrbo in človeško toplino.
Ljubezen do revnih in trpečih
Matera Terezija je zaslovela po svoji globoki ljubezni do ljudi, zlasti do tistih, ki so bili na robu družbe. Njena neomajna vera v Božjo ljubezen in služenje bližnjemu je navdihovala njeno delo. Verjela je, da v vsakem človeku, ne glede na njegovo stanje, prepoznamo Kristusa. To prepričanje jo je vodilo, da je zavrgla udobje, ki bi si ga kot priznana osebnost lahko privoščila, in se posvetila življenju v skrajni preprostosti in asketizmu.
Svojim sestram je vedno govorila, naj skrbijo za revne z ljubeznijo in dostojanstvom, saj je verjela, da trpljenje približuje Bogu. To je bil tudi razlog, zakaj so zavetišča njenih Misijonark ljubezni včasih delovala brez sodobnih medicinskih pripomočkov in tehnologije – večji poudarek je bil na osebnem stiku, duhovni tolažbi in ljubeči skrbi.

Kritike in izzivi
Kljub ogromni mednarodni prepoznavnosti in priznanju, vključno z Nobelovo nagrado za mir leta 1979, je matera Terezija tudi po smrti ostala predmet številnih razprav in kritik. Nekateri so opozarjali na pomanjkanje ustrezne zdravstvene oskrbe v njenih zavetiščih ter poudarjali, da so bila njena zavetišča preveč preprosta, ob tem pa je red prejemal precejšnje finančne donacije. Kritiki, kot je britanski novinar Christopher Hitchens, so trdili, da bi bilo bolje uporabiti sredstva za boljšo zdravstveno oskrbo, namesto zgolj za lajšanje trpljenja.
Vendar pa so bili mnogi tisti, ki so prejeli njeno pomoč, hvaležni za osnovno nego, hrano, in predvsem za dostojanstvo, ki so jim ga dale Misijonarke ljubezni. Zanje je bilo pomembno, da so našli zavetje v trenutkih, ko so jih drugi zapustili, in da so jim bile omogočene osnovne življenjske dobrine in človeška toplina.
Dolgoročna zapuščina
Danes red Misijonarke ljubezni ostaja aktiven po vsem svetu, zlasti v Indiji, kjer je vse začelo. Organizacija nadaljuje svoje delo z revnimi, bolnimi, brezdomci in umirajočimi. Hiše reda nudijo zavetišča, hrano in osnovno zdravstveno oskrbo ljudem, ki so še vedno zapuščeni in brez sredstev za preživetje.
Matera Terezija je postala simbol služenja, ponižnosti in ljubezni do bližnjega, ki presega meje verskih ali političnih prepričanj. Njena zapuščina je v duhovni navdihnjenosti, ki je vodila njeno življenje, in v humanitarnem gibanju, ki ga je sprožila. Čeprav njeno delo ni bilo brez kritike, ostaja nesporno, da je s svojo neomajno predanostjo in življenjsko vizijo spremenila življenja mnogih.
Svetnica za nove generacije
Leta 2016 je papež Frančišek matero Terezijo razglasil za svetnico, s čimer je njeno poslanstvo in življenje priznano kot eno najvišjih pričevanj krščanske vere. Njena svetost in zgled ljubezni do bližnjega še naprej navdihujeta ljudi po vsem svetu, da se posvetijo služenju drugim, zlasti tistim, ki so najbolj ranljivi in zapostavljeni.
Na današnji dan se spominjamo matere Terezije kot ene največjih humanitark našega časa, katere zapuščina ostaja živa v obliki ljubezni, sočutja in predanosti najbolj ubogim.