Nekdanja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je po koncu mandata še vedno glasna – tokrat z ostrimi besedami na račun Zoran Stevanovića, ki je včeraj postal novi predsednik DZ.
Stevanović je bil na ustanovni seji desetega sklica izvoljen z 48 glasovi (potrebnih je bilo 46). Podprli so ga poslanci njegove Resni.ca, Slovenska demokratska stranka, Nova Slovenija in Demokratov. Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica so se glasovanju ali kandidaturi jasno uprli. Klakočar Zupančič, ki sama ni bila izvoljena v novi mandat, pa očitno ni pripravljena tako hitro zapustiti političnega ringa.
Vprašanje, ki ga postavljajo mnogi: zakaj napadati človeka, ki formalno še ni niti prevzel funkcije, čeprav je bil izvoljen prav včeraj? In zakaj se retorika nadaljuje, ko je stara oblast že odšla?
Nekdanja predsednika DZ Pavel Gantar in Milan Brglez sta v izjavah za STA izvolitev Stevanovića ostro kritizirala. Gantar jo je označil za »precej hud udarec za DZ in za pojmovanje demokracije v Sloveniji«, Brglez pa je poudaril, da mora predsednik voditi parlament za vse, ne le za koalicijo. Oba sta izpostavila Stevanovićevo politično zgodovino, ekstremna stališča in »šovinistično politiko«.
A dejstvo je, da je Stevanović zdaj čuvar poslovnika – prvi med enakimi, ki odloča o dnevnem redu, primernosti obravnave zadev in proceduralnih vprašanjih. Kot pravita Gantar in Brglez, ima v rokah resno proceduralno moč in neformalni vpliv na morebitno novo vlado. To ni več samo simbolična funkcija.
Stevanovićeva izvolitev je predvsem rezultat tesne matematike v novem parlamentu. Z le petimi poslanci Resni.ca je postal predsednik, ker so desne in sredinske stranke videle v njem možnost, da »rešijo kvadraturo kroga« – brez neposrednega vstopanja v vlado, a z vplivom v parlamentu. Gantar je to natančno opisal kot politično računico, v kateri Stevanović podpira »dobre projekte« (ki bodo seveda vsi dobri), ne da bi formalno sedel za vlado.
Zakaj toliko ostrine od Klakočar Zupančič?
Odhajajoča predsednica je v svojem zadnjem nagovoru govorila o ohranjanju demokratičnih vrednot, solidarnosti in integriteti. A dejstvo, da napada novega predsednika takoj po izvolitvi, mnoge spominja na nadaljevanje starega spopada namesto na miren prehod oblasti.
Stevanović sam je v prvem nagovoru poudaril:
Slovenija so ljudje, ki pričakujejo poštenost in trud, ne popolnosti.
Ni obljubljal čudežev, ampak delo.
Ali bo novi predsednik DZ res degradiral ugled parlamenta, kot trdijo kritiki z leve?
Ali pa bo ravno nasprotno – pokazal, da lahko tudi »outsider« z drugačnim profilom vodi hišo po poslovniku, brez favoritizma do ene strani?
Za zdaj je jasno eno: politični boj se ni končal z volitvami 22. marca. Nadaljuje se zunaj klopi, prek izjav in medijev.
Vprašanje za vse nas pa ostaja: ali takšna retorika pomaga državljanom razumeti, kaj se dogaja v parlamentu, ali pa samo podaljšuje polarizacijo in zaostrovanje?
Novi mandat se šele začenja.
Zoran Stevanović ima zdaj priložnost, da s konkretnimi odločitvami pokaže, ali je sposoben biti predsednik za celoten državni zbor – ali pa bo ostal le figura v političnem obračunu.