Popravljeno: prišlo je do napake pri priimku in letih in članek je posodobljen. Se opravičujemo.
Nekatere novice človeka ustavijo. Ne zato, ker bi bile glasne, ampak zato, ker so preveč boleče.
Takšna je tudi novica o smrti mladega Svena P., ki je bil del košarkarske družine v Izoli.
Pri teh letih bi moral biti pred njim svet, poln načrtov, prijateljstev, tekem, zmag, porazov in vseh tistih majhnih trenutkov, iz katerih nastaja življenje.
Namesto tega se njegovi najbližji danes poslavljajo od njega.
Košarkarski klub Izola je ob njegovi smrti zapisal besede, ki povedo veliko o tem, kakšnega fanta so poznali:
»V naši košarkarski družini bo za vedno ostal zapisan kot srčen fant, ki je bil nasmejan, dobre volje in vedno pripravljen pomagati.«
Na igrišču je ostalo prazno mesto. Toda še večja praznina ostaja v srcih njegove družine, prijateljev, soigralcev in vseh, ki so ga poznali.
Zakaj tako mlad?
Ob smrti mladega človeka se skoraj vedno pojavi isto vprašanje.
Zakaj?
Zakaj mora oditi nekdo, ki je imel šele 19 let? Zakaj mora družina namesto načrtovanja prihodnosti svojega otroka sprejemati njegovo dokončno slovo? Zakaj mora športna ekipa namesto naslednje tekme razmišljati o tem, kako se posloviti od svojega soigralca?
Na ta vprašanja pogosto ni odgovora.
O okoliščinah Svenove smrti javno ni dovolj preverjenih informacij, zato o vzroku ne bomo ugibali. Pri tako občutljivi zgodbi si njegova družina, prijatelji in predvsem spomin nanj zaslužijo spoštovanje, ne govoric.
Vemo pa nekaj drugega.
Sven je bil mlad. Zelo mlad.
In prav zato je njegova smrt še toliko težje razumljiva.
Pri šestnajstih letih človek še odkriva, kdo bo postal. Pred njim so leta, v katerih bi moral spoznavati svet, sklepati nova prijateljstva, doživljati prve velike zmage in tudi prve poraze. Moral bi se vračati na treninge, se veseliti tekem, se smejati s prijatelji in nekoč pogledati nazaj na mladost, polno spominov.
Svenu je bilo to vzeto.
Ostal bo del košarkarske družine
Šport ni samo rezultat na semaforju.
Ni samo zmaga ali poraz.
Šport so ljudje.
Soigralci, trenerji, prijatelji, skupni treningi, potovanja, smeh, naporni trenutki in spomini, ki ostanejo tudi takrat, ko nekoga ni več.
Zato bo Sven za svoje košarkarske prijatelje ostal del njihove zgodbe.
Njegov obraz, njegov nasmeh, besede, ki jih je izrekel, in trenutki, ki so jih skupaj doživeli, bodo ostali z njimi.
Na igrišču ga morda nekoč ne bo več, toda človek lahko izgine iz pogleda, ne pa tudi iz spomina.
Košarkarski klub Izola je ob slovesu zapisal:
»Njegova odsotnost bo pustila veliko praznino – na igrišču in ob njem.«
Te besede so preproste, vendar povedo skoraj vse.
Družini je v takšnih trenutkih nemogoče najti prave besede
Nobeno sožalje ne more odvzeti bolečine staršem, sorodnikom in prijateljem, ki so Svena poznali.
Noben stavek ne more zapolniti prostora, ki ostane za človekom.
Lahko pa jim skupnost pokaže, da Sven ni bil pozabljen.
Da je bil ljubljen.
Da je bil pomemben.
Da so ga ljudje poznali in da je s svojo dobro voljo pustil sled.
V Košarkarskem klubu Izola so svoj zapis zaključili z besedami:
»Počivaj v miru, Sven. Nikoli te ne bomo pozabili.«
In morda je prav to največ, kar lahko človeku ostane.
Da ga bodo tisti, ki so ga imeli radi, nosili v svojih spominih.
Da se bodo nekoč spomnili njegovega nasmeha.
Da bodo ob omembi njegovega imena najprej pomislili na fanta, ki je bil srčen, dobre volje in pripravljen pomagati.
Ne na način, kako je odšel, temveč na način, kakšen človek je bil.
Sven je imel življenje šele pred seboj.
Zato njegova smrt boli še posebej.
In zato bo vprašanje »Zakaj tako mlad?« še dolgo ostalo brez odgovora.
Naj počiva v miru. 🕊️💙🤍
Iskreno sožalje njegovi družini, prijateljem, soigralcem, trenerjem in vsem, ki so ga imeli radi.