Ivek — tako so mu rekli — ni imel lahkega otroštva. Zgodaj je moral zapustiti domačijo in iti za pastirja pri tujih kmetih. Potem dimnič. Potem Nemčija. Potem bolnišnica Marien Hospital v Duisburgu, kjer je ugotovil, da so dializni aparati zastareli. In namesto da bi se obrnil stran — se je lotil izuma.
Patentiral je napravo, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Zaslužil. Nato pa naredil nekaj, česar bogataši praviloma ne počnejo: kupoval je odslužene dializne aparate in jih podarjal slovenskim bolnišnicam. Brezplačno.
Po vrnitvi v domovino je zgradil gostilno ob Negovskem jezeru in se aktivno vključil v politiko.
Po invalidski upokojitvi se je vrnil domov, zgradil gostilno ob Negovskem jezeru, pisal knjige in se po Sloveniji vozil z rdečim bugattijem lastne izdelave — na rami z opico Ančko.
Akademik dr. Anton Trstenjak je o njem dejal: »Takšni geniji se rodijo na vsakih 100 let.«
Vsak peti Slovenec ga je hotel za predsednika
Ko se je leta 1990 podal na prve svobodne predsedniške volitve — brez stranke, brez štaba, samo s podpisi volivcev in bugattijem — ga je politični establišment odpravil z nasmehom.
Nato pa so prešteli glasove.
18,5 odstotka. Vsak peti Slovenec. Tretje mesto, za Kučanom in Pučnikom. Tekmece je po prvem krogu povabil na kosilo v svojo gostilno v Negovi. Prišli so.
Do leta 1992 je bil vse bolj glasen. Vse bolj neugoden. Ustanovil je stranko. Napovedoval je vnovično kandidaturo za predsednika. Na shodih je ljudem govoril, kar so čutili, a česar nihče drug ni smel izgovoriti na glas:
»Ljubi moji Slovenci! Hudi časi vas čakajo. Službe boste izgubili, nič ne boste imeli, vse vam bodo pokradli. Komunisti bodo storili vse, da se zadržijo na oblasti. Bojte se tistih, ki se bodo spreobrnili in postali strašni antikomunisti, pa v cerkve bodo leteli in se delali vernike.«
Potem pa strel.
7. junija 1992. 18:40. Jurovski Dol.
Nato — en sam strel.
Krogla ga zadane v levo ramo, prestreli eno od glavnih žil. Med prevozom v zdravstveni dom Lenart se njegovo srce za vedno ustavi.
To je prvi in edini atentat na slovenskega politika v samostojni Sloveniji.
Uradna zgodba: pijani lovec iz vasi
Policija v dveh urah prime domačina Petra Rotarja. V njegovi krvi je bila izmerjena koncentracija alkohola med 1,1 in 1,8 g/kg. Naslednje jutro prizna umor. Najdejo lovsko puško z nameščenim daljnogledom.
Sodišče mu dosodi 12 let zapora.
Odsedi jih devet.
Za umor predsedniškega kandidata. Devet let.
Nenavadno nizka kazen je vzbudila precejšnje začudenje slovenske javnosti — mnogi so se spraševali, ali to pomeni, da lahko v Sloveniji ustrelite kandidata za predsednika in dobite zgolj devet let zapora.
Toda uradna zgodba ima luknje. Globoke luknje.
Prvič. Morilske krogle nikoli niso našli. Niti tulca.
Drugič. Pot krogle — ki je po telesu zricochetirala — je bila balistično ocenjena kot skoraj nemogoča za navadnega lovca z razdalje 63 metrov, pod težkim kotom.
Tretjič. Odvetnik obrambe je trdil, da bi bilo dosti lažje streljati iz sosednje Roškarjeve hiše — ki je bila od žrtve oddaljena 150 metrov z odličnim razgledom. V tej hiši so našli dva kozarčka za žganje, vsa okna pa so bila zaprta s polkni.
Četrtič. Stol z odtisom stopala, ki bi lahko bil ključni dokaz, je med preiskavo skrivnostno izginil.
Petič. V zapisu iz leta 1994 je Rotar povedal, da je za Krambergerjevo smrt izvedel od brata — kar bi pomenilo, da sploh ni bil pri atentatu. Povedal je tudi, da je bil ob sojenju »čisto neprišteven« in da mu je bilo »v glavnem vseeno«. To je potrdila tudi njegova mama.
Šestič — in to je verjetno najteže pozabiti. V Jurovski Dol je s helikopterjem iz Ljubljane v 15 minutah po sporočilu o umoru priletel tedanji minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Petnajst minut. Ljubljana–Jurovski Dol.
Kdaj ste se nazadnje v 15 minutah odpeljali kamorkoli iz Ljubljane?
Rotar je umrl. Resnica z njim?
Po prihodu iz zapora je Rotar med drugim dejal: »Res sem priznal, vendar zaradi vinjenosti še danes ne vem, ali sem kriv ali ne. Niti se nisem vsega zavedal. Zdaj, ko trezno razmišljam, tudi meni marsikaj ni jasno.«
Umrl je 11. januarja 2019. Brez nadaljnjih izjav.
Okoliščine umora niso bile nikoli zadovoljivo pojasnjene.
Komu je bil napoti?
Igor Kršinar je o tem napisal celo knjigo z enakim naslovom. Odgovora v njej ni. Vsaj ne uradnega.
Ivan Kramberger je bil glasnik revnih, kmetov in delavcev. Bil je antikomuist, ki je z imenom in priimkom kazal na tiste, ki so se »spreobrnili«. Bil je izumitelj z denarjem, ki ga ni koristil zase. Bil je politična sila brez strankarskega zaledja — in prav zato neobvladljiva.
Na prvi demokratični predsedniški tekmi je premagal vse uradne kandidate strankarskega sistema. Na naslednji bi bil — po vseh napovedih — še močnejši.
Potem je prišel en sam strel iz lovske puške.
Krogle niso nikoli našli.
Morilec ni vedel, ali je morilec.
Minister za notranje zadeve je priletel v 15 minutah.
In Slovenija je dobila predsednika brez Krambergerja.
Dejstvo je eno: Nekdo se je očitno odločil, da tega ne sme biti in zato ga ni.
