ANTONIA Cooper iz Oxforda je priznala, da je svojemu sedemletnemu sinu Hamishi pred več kot 40 leti pomagala končati življenje in mu dala veliko dozo morfija, da bi ga razbremenila trpljenja. S tem priznanjem je podprla prizadevanja za spremembo zakona o pomoči pri umiranju v Združenem kraljestvu.
Hamishi je pri petih letih zbolel za nevroblastomom, redko obliko raka, ki prizadene predvsem otroke. Zdravniki so mu pripisali le še tri mesece življenja, a po 16 mesecih intenzivnega zdravljenja v bolnišnici Great Ormond Street so mu življenje podaljšali, a z velikimi bolečinami.
– Hamishevo zadnjo noč, ko je rekel, da ga zelo boli, sem ga vprašala: ‘Ali hočeš, da ti olajšam bolečino?’, pa je rekel: ‘Ja, prosim, mama’ Dala sem mu veliko dozo morfija skozi njegov kateter, ki je tiho končal njegovo življenje. Kuperjeva se zaveda pravnih posledic svojega priznanja. – Če bo minilo 43 let po tem, ko bom pustila Hamisho mirno umreti, se bom morala soočiti s posledicami. A bodo morali biti hitri, saj tudi jaz umiram – je rekla.
Cooperjeva, ki je trenutno tudi sama neozdravljivo bolna, se je odločila za to priznanje, da bi pomagala v boju za legalizacijo pomoči pri umiranju. V Angliji je pomoč nekomu pri smrti še vedno nezakonita, vendar so politiki, kot sta Keir Starmer in Rishi Sunak, obljubili, da bodo to vprašanje uvrstili na dnevni red parlamenta. Leta 2015 so poslanci s 330 glasovi proti in 118 za zavrnili predlog za legalizacijo pomoči pri smrti. Vendar je podpora tej spremembi v javnosti močno narasla, saj raziskave kažejo, da 75 % državljanov podpira legalizacijo pomoči pri umiranju. – Tega ne počnemo svojim ljubljenčkom. Zakaj bi to počeli ljudem? – je dejala Kuperjeva in pojasnila, kako je lastna diagnoza dodatno utrdila njene poglede na pomoč pri umiranju.