V času, ko družbo in celo nekatere cerkvene kroge pretresajo razprave o redefiniciji zakonske zveze, se glas kardinala Roberta Saraha sliši kot opomin na biološko in duhovno nespremenljivo resnico, ki jo Cerkev varuje že stoletja in družba vedno bolj zagovarja.
Ugledni gvinejski kardinal, nekdanji prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, v predpremiernih izjavah za svojo prihajajočo knjigo 2050 jasno in brez ovinkov izjavi:
»Homoseksualna zakonska zveza je lažna in je škandal.«
Sarah poudarja, da zakonska zveza ni zgolj družbena pogodba ali čustvena zveza, temveč temelji na objektivnem stvarstvenem redu – na enosti moškega in ženske, odprti za življenje. Vsaka redefinicija, ki to izniči, po njegovem mnenju ne le spodkopava družino kot temelj družbe, temveč predstavlja globok škandal za vero, saj zavaja duše in oddaljuje ljudi od resnice, ki osvobaja.
To stališče ni novo v Sarahovem delu. Že leta 2014 je opozarjal, da ideologije, ki promovirajo istospolne zveze, ogrožajo družino na način, ki ga primerja z drugimi uničujočimi silami sodobnega sveta.
Znanstveni in antropološki vidik, ki ga Sarah implicitno podpira s sklicevanjem na naravni red, potrjujejo tudi številne študije: biološko in reproduktivno je človeška spolnost usmerjena k dopolnitvi moškega in ženske. Družboslovne raziskave (npr. longitudinalne študije o otrocih v različnih družinskih strukturah) pogosto kažejo, da otroci najbolje uspevajo v stabilnem okolju z očetom in materjo – kar ni ideološka trditev, temveč empirično opažanje, ki ga deli tudi vrsta sekularnih psihologov in sociologov.

Cerkev ne obsodi oseb s homoseksualno usmerjenostjo – to so Božji otroci, vredni ljubezni, spoštovanja in pastoralne skrbi. Obsodba velja dejanjem, ki so v nasprotju z biološkim Božjim načrtom, in ideologijam, ki greh predstavljajo kot pravico ali novo normo. Kot pravi Sarah: resnica je prva oblika usmiljenja.
V času, ko se zakonodaja v mnogih državah nagiba k izenačevanju istospolnih zvez z zakonsko zvezo, kardinalov glas spominja vernike: državni »zakon« ne more spremeniti ontološke resnice. Kar je lažno, ostane lažno; kar je škandalozno za evangelij, ostane škandalozno – ne glede na večino ali medijsko sprejetost.

Za kristjane vseh denominacij, ki spoštujejo Sveto pismo in apostolsko izročilo, je to klic k pogumu: ljubiti v resnici, ne popuščati pred pritiski časa, ampak ostati zvesti Kristusovemu nauku o zakonu (Mt 19,4–6).
Kardinal Sarah ostaja glas v sodobni Cerkvi in družbi, ki brez strahu in z avtoriteto ponavlja: homoseksualni zakon ni zakon. Je laž – in kot taka škandal, ki kliče k spreobrnjenju in ozdravitvi.
