Ko politična oblast doseže točko, da novinarji raje dajo odpoved kot pa pišejo pod njenimi pogoji, ne govorimo več o pritiskih na medije. Govorimo o sistemu, ki je novinarski poklic spremenil v izpolnjevanje naročil.
Sporočilo, ki so ga mediji spregledali
Novinarka je Repiču napisala neposredno sporočilo, v katerem je pozdravila njegovo neodvisno spremljanje delovanja Tine Gaber Golob in Roberta Goloba. Povedala je, da je sama dala odpoved pri enem izmed vodilnih medijev, ker takšnih pritiskov in diktature, kot jih je doživljala pod Golobovo vlado, ni izkusila nikoli prej.
„Takšnih pritiskov in diktature kot pod Golobovo vlado se nisem doživela, pa sem dala kar nekaj vlad skozi.”
— Novinarka, bivša zaposlena v vodilnem slovenskem mediju
To ni anonimen komentar pod člankom. To je izpoved osebe, ki je delala v sistemu, poznala pravila igre — in ugotovila, da se je igra pod to vlado spremenila do te mere, da v njej ni več mogoče pošteno delati.
Pravilo, ki ga pozna vsak novinar: O Golobu se ne piše nič slabega
Jedro njenega sporočila je razkritje nenapisanega pravila, ki naj bi veljalo v večini slovenskih novinarskih hiš: O zakoncema Golob se ne sme pisati nič slabega. Prav tako pa se ne sme pisati nič dobrega o njunih nasprotnikih.
To ni fraza, to je uredniška politika. In po njenih besedah to velja široko — vključno z Odlazkovimi mediji, torej, kot je sama zapisala, „skoraj z vsemi.”
Za vsakogar, ki še verjame v neodvisnost slovenskih medijev, bi morale te besede delovati kot alarm. Ne gre za to, da je en medij naklonjen eni stranki — to je staro kot novinarstvo samo. Gre za to, da je celoten medijski prostor po njenem pričevanju podrejen enemu narativu, eni oblasti, enemu paru.
Ukinjena epizoda Tarče: Česar si niti Janševa vlada ni upala
Med bolj šokantnimi razkritji je omenila zadnjo nesojeno epizodo oddaje Tarča. Po njenih besedah sta jo Golobova vladna stran dobesedno ukinila oziroma prepovedala.
In ko isti ljudje, ki so to storili, javno govorijo o „depolitizaciji RTV-ja”, je njen komentar toliko bolj boleč:
„Ko Golobci govorijo o depolitizaciji RTV (+ policije itd), človeku postane kar slabo. Institucije in medije so si pač politizirali po svoje. Pika.”— Novinarka v sporočilu RepiĆu
Zakaj ta zgodba ni v nobenem časopisu?
Vprašanje, ki se zastavlja samo, je očitno: zakaj o tem ne poroča noben od medijev, ki se razglašajo za neodvisne? Če bi novinarka iz vodilnega medija dala odpoved pod Janševo vlado z enakimi besedami — da je diktatura neprenosljiva — bi bil to naslov dneva. Pod Golobom je to sporočilo na Instagram storyju enega vplivneža. In to je morda najhujši dokaz, da ima novinarka prav.
Mediji ne molčijo, ker zgodba ni vredna poročanja. Molčijo, ker so del zgodbe.
Repičev odziv: „Samo še bolj me vzburja”
Aleksandar Repič, ki je sporočilo objavil, je v ločenem video sporočilu neposredno nagovoril stranko Gibanje Svoboda. Razkril je, da strankina PR in marketinška ekipa kontaktira skupne prijatelje ljudi, ki so mu blizu, in jih nagovarja, naj ga „umirijo” in prepričajo, da preneha komentirati politiko.
Repičev odgovor je bil jasen: takšni pritiski ne delujejo, temveč imajo kontraefekt. Več kot poskušajo utišati, glasneje bo govoril. Več kot bodo novinarji pisali o njegovi preteklosti namesto o vsebini, ki jo izpostavlja, bolj bo jasno, kdo jih financira.
„To kar pa jaz počnem, to pa se ne da kupiti in noben ne more vplivati na to, kaj bom jaz rekel na socialnih omrežjih.”
— Aleksandar Repič, video izjava, februar 2026
Kdaj bo dovolj?
Novinarka, ki da odpoved, ker ne more več pošteno delati. Oddaja, ki jo ukinejo. Uredniška politika, ki prepoveduje kritiko oblasti. Pritisk na vplivneže prek njihovih prijateljev. Inšpekcije za tiste, ki javno izpostavljajo nepravilnosti.
Vsak od teh elementov bi sam zase zaslužil resno javno razpravo. Skupaj pa rišejo sliko, ki bi morala skrbeti vsakega, ne glede na politično prepričanje: prostor za svobodno besedo v Sloveniji se krči. In krčijo ga tisti, ki imajo besedo „svoboda” v imenu stranke.