Včerajšnji dan ni bil običajen. Bil je dan, ko so besede postale tišje in pogledi težji. Dan, ko je bolečina govorila sama zase.
Piše Aleš Pavič: Kot novinar Pokukaj24.si sem se udeležil pogreba Jaka Muhedinoviča, ki je potekal v torek, 20. januarja 2026, ob 15. uri na pokopališču v Žalcu. Žara je bila na dan pogreba od 12. ure dalje v tamkajšnji mrliški vežici.
A tokrat nisem bil tam zgolj kot poročevalec. Jakovo mamo Urško Lipovšek Muhedinovič poznam osebno – že med njegovim izginotjem smo na Pokukaj24.si spremljali njeno bolečino in upanje, ki ga je delila z javnostjo. Prav zato je bil ta dan zame drugačen. Bolj oseben. In težji.
Izginotje, iskanje in tragičen konec
Jaka Muhedinovič, star komaj 24 let (v 25. letu), doma iz Kasaz pri Petrovčah (občina Žalec), je bil pogrešan od noči na 30. november 2025, ko je izginil brez sledu po izstopu iz taksija na Ljubljanski ulici v Celju.
Tedne so ga iskali policija, gasilci, vojska, potapljači, reševalni psi in stotine prostovoljcev – ena največjih iskalnih akcij na Celjskem v zadnjih letih.
Upanje je umrlo 15. januarja 2026, ko so v reki Savinji na območju Velikega Širja (območje PP Laško) našli njegovo truplo. Obdukcija, opravljena dan kasneje, je potrdila utopitev in izključila nasilno smrt ali kaznivo dejanje.
Tragičen konec zgodbe, ki je pretresla vso Slovenijo.
Nepregledna množica ljudi – slovo, ki je povedalo vse
Zbrala se je nepregledna množica ljudi. Družina, prijatelji, znanci, mladi in starejši. Toliko ljudi na pogrebu že dolgo nisem videl. Že sama prisotnost tolikšnega števila ljudi je jasno pokazala, koliko je Jaka pomenil vsem.
Bil je študent fizioterapije, zaposlen kot spremljevalec otroka s posebnimi potrebami na 1. osnovni šoli Celje, predan igralec in trener mladinske ekipe v Odbojkarskem klubu Celje Penca – številka 11 na dresu je postala simbol njegove predanosti.
Ljudje so ga opisovali kot polnega energije, z motom »sky is the limit« oziroma »samo nebo je meja«, ki ga je družina ponavljala kot vodilo v najtežjih dneh.
Pogreb ni bil le slovo, temveč tiho pričevanje spoštovanja in ljubezni. Vsak prihod, vsak sklonjen pogled in vsaka prižgana sveča so govorili o tem, da Jaka ni bil pozabljen – nasprotno, pustil je globoko sled.
Mama Urška: bolečina, ki je ni mogoče opisati
Ko je pred vse stopila mama Urška, je bilo jasno, da je psihično zlomljena. Njena drža, njen pogled in tišina so povedali več kot tisoč besed.
Bolečina matere, ki se poslavlja od sina, je nekaj, česar ni mogoče opisati – mogoče jo je le začutiti.
V dneh po najdbi trupla je na Facebooku objavila ganljiv zapis, ki je pretresel mnoge: obljubila je, da ga bo čuvala v srcu, dokler diha.
Solze niso tekle le pri najbližjih. Jokali so prijatelji, jokali so ljudje, ki so stali nekoliko v ozadju. In jokal sem tudi sam. Ne kot novinar, ampak kot človek.
Beli baloni in sonce: trenutek, ki ga nihče ne bo pozabil
Poseben, globoko simboličen trenutek je nastopil, ko so v zrak poleteli beli baloni. Veliko belih balonov. Dvignili so se proti nebu, tiho in počasi.
V tistem trenutku se je med oblaki pokazalo sonce.
Nihče ni govoril. Vsi smo gledali navzgor. Bil je trenutek, ki ga prisotni ne bodo pozabili – kot da je nebo samo poslalo znak, da Jaka ni več v temi.
Zadnji poklon
Ta pogreb ni bil dogodek za naslovnice. Bil je slovo, kakršnega si nihče ne želi, a ki je jasno pokazalo, koliko spoštovanja, povezanosti in človeške topline je Jaka pustil za seboj.
Ta članek ni napisan zato, da bi odpiral rane. Namenjen je spominu. Zadnjemu poklonu. In tihemu zapisu dneva, ko se je žalost dotaknila neba.
Jaka, počivaj v miru.
