V strankarskem zakulisju po volitvah 2026 tečejo intenzivni pogovori o sestavi nove, četrte vlade Janeza Janše. Čeprav Janez Janša javno poudarja, da se še ne ukvarja s kadrovskimi rešitvami, neuradni viri in izjave vodilnih SDS-ovcev kažejo, da so imena potencialnih ministrov že na mizi. Med njimi Žan Mahnič visoko kotira prav za položaj ministra za obrambo.
Žan Mahnič, dolgoletni poslanec Slovenske demokratske stranke (SDS), je v javnosti znan kot eden najvidnejših glasov stranke na področju varnosti in obrambe. A prav njegovo morebitno imenovanje sproža živahno razpravo: ali je za vodenje enega najpomembnejših resorjev nujna klasična vojaška kariera ali pa zadostujejo politične, parlamentarne in strokovne izkušnje s področja? Isto velja za vse druge stvari, Luka Mesec minister za delo? In drugi? To je vprašanje.
Dejstvo je, da Žan Mahnič nima operativnih vojaških izkušenj v smislu poveljevanja enotam ali služenja v stalni sestavi Slovenske vojske. V politki se takšna imenovanja zdijo smiselna. Operativno pa so le teoretična. Njegova pot je predvsem politična in akademska. Diplomiral je na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, smer obramboslovje, magistrski študij pa še nadaljuje. Že v prvem mandatu v Državnem zboru (od 2014) je postal predsednik Odbora za obrambo, kasneje pa je bil podpredsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Med letoma 2020 in 2022 je opravljal funkcijo državnega sekretarja za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše. V Strokovnem svetu SDS je podpredsednik odbora za obrambo.
Slovenska zakonodaja – predvsem Zakon o obrambi – nikjer ne določa, da mora minister za obrambo imeti vojaško izobrazbo ali operativne izkušnje. Gre za politično funkcijo: minister določa strateške usmeritve, upravlja proračun, koordinira z zavezništvi (predvsem NATO) in odgovarja pred vlado ter Državnim zborom. Operativno vodenje vojske pa je v rokah profesionalnega vojaškega vrha – načelnika Generalštaba Slovenske vojske.
V slovenski zgodovini ni bilo malo primerov, ko so obrambni resor vodili politiki brez vojaške preteklosti. Podobno velja po Evropi in v ZDA, kjer so bili ministri za obrambo pogosto civilisti, ekonomisti, pravniki ali izkušeni politiki. Ključno merilo ni vojaška uniforma, temveč sposobnost strateškega odločanja, razumevanje varnostnega okolja, sodelovanje z vojaškimi strokovnjaki in politična odgovornost.
Kritiki opozarjajo na morebitna tveganja: počasnejše sprejemanje odločitev, večjo odvisnost od svetovalcev in težje presojanje tehničnih vprašanj. Po drugi strani pa lahko politik s širšim pogledom prinese prednosti – večji poudarek na civilnem nadzoru nad vojsko, fleksibilnost pri mednarodnem sodelovanju in celovitejši pristop k nacionalni varnosti, ki vključuje tudi kibernetsko, hibridno in informacijsko komponento.
Žan Mahnič sam v javnih nastopih pogosto poudarja potrebo po krepitvi obrambnih zmogljivosti Slovenije v spremenjenem varnostnem okolju. Kot dolgoletni član obrambnega odbora je sodeloval pri razpravah o Natovih zavezah, modernizaciji vojske in odzivu na aktualne grožnje. Njegovi podporniki menijo, da prav te izkušnje – parlamentarne, politične in iz obdobja državnega sekretarja – predstavljajo solidno podlago za vodenje resorja.
Na koncu gre za vprašanje zaupanja. Imenovanje ministra je vedno politična odločitev, ki jo presodi koalicija, Državni zbor in na koncu javnost. Pri tem se ne ocenjuje zgolj formalne preteklosti, temveč predvsem integriteta, sposobnost komuniciranja, zanesljivost v krizah in razumevanje državnih interesov.
Razprava o Žanu Mahniču kot morebitnem ministru za obrambo tako presega eno osebo. Odpira temeljno vprašanje: kakšna merila naj veljajo za vodenje ključnih resorjev v demokratični državi? Ali mora biti obrambni minister nujno »vojak po poklicu« ali pa je dovolj, da je predvsem odgovoren politik z jasno vizijo in sposobnostjo povezovanja strokovnjakov? Odgovor bo v naslednjih tednih oblikovala nova politična realnost.
Komentar uredništva: Ne glede na končno odločitev ostaja dejstvo, da Slovenija potrebuje močno, moderno in učinkovito obrambo. Kdo jo bo vodil, je pomembno – a še pomembnejše je, da bo to počel strokovno, transparentno in v interesu nacionalne varnosti.