Zaradi pomanjkanja delovne sile se vse pogosteje dogaja, da se moramo v gostilnah in restavracijah, v trgovinah, z dostavljalci hrane in s taksisti sporazumevati v tujih jezikih — povečini v angleščini, srbščini ali hrvaščini. Objava ene Ljubljančanke pa je zdaj vprašanje iz vsakdanje frustracije spremenila v pravo družbeno bitko.
“Odšli smo ven”
Na Facebooku je zapisala, da je z družino obiskala lokal Makalonca ob Ljubljanici, kjer jih je natakarica ob prihodu nagovorila v srbskem jeziku. “Pride natakarica in nas nagovori v srbskem jeziku. Odšli smo ven, ne, to se nama je zdelo nesprejemljivo,” je zapisala in dodala, da namerava primer prijaviti.
Poudarila je, da nima nič proti tujim delavcem — pričakuje pa vsaj osnovni trud. “Pet stavkov bi se naučila. Ko pridemo na Hrvaško ali v Srbijo, se Slovenci trudimo govoriti njihov jezik. Tukaj, v Sloveniji, tega ne bom dovolila.“
Objava, ki je razdelila splet
Zapis je hitro zaokrožil in sprožil na stotine komentarjev. Večina komentatorjev se je z avtorico strinjala. Helena je zapisala, da razume ljudi, ki se jezika šele učijo, pričakuje pa, da bo prvi stik s stranko vsaj v slovenščini — sicer to po njenem mnenju govori o brezbrižnosti delavca in podjetja, ki to dopušča. Jasna je opozorila na drugo plat težave: “Če nimajo za normalno plačilo delavcev, pa naj zaprejo gostilne.“
Med komentatorji so se pojavili tudi glasovi, ki so opozorili na širše ozadje — da gre pri delu mlajših generacij pogosto že za tretjo ali četrto generacijo priseljencev, ki po njihovih besedah iz “frajerstva” govorijo srbsko ali bosansko, ne zaradi neznanja jezika. Drugi so navajali podobne izkušnje v obratni smeri — natakarje in prodajalce, ki ne razumejo niti osnovne slovenščine ali imen domačih jedi.
Kaj na to pravi obrtna zbornica
Predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Blaž Cvar pojasnjuje, da si zbornica prizadeva za spoštovanje zakonodaje pri svojih članih, a hkrati opozarja na realnost trga dela: “Žal prihaja zadnje čase zaradi pomanjkanja kadrov do vse bolj pogostega zaposlovanja tuje delovne sile, s tem pa tudi do pogostega nezadovoljstva zaradi pomanjkljivega znanja slovenščine.” Delodajalci si po njegovih besedah prizadevajo zaposlene čim prej primerno izobraziti, vendar to pogosto ne gre tako hitro, kot bi si želeli. Stranke prosi za razumevanje, saj v trenutnih razmerah pogosto tehtajo med jezikovno pomanjkljivo postrežbo in zaprtim lokalom brez postrežbe.
Kaj dejansko pravi zakon
Po zakonu o javni rabi slovenščine morajo vse pravne osebe in samostojni podjetniki s strankami na območju Slovenije poslovati v slovenščini. Če je poslovanje namenjeno tudi tujcem, se poleg slovenščine lahko uporablja tudi tuji jezik — a slovenščina je pravilo, tuji jezik je dopolnitev, ne nadomestilo. Zakon delodajalcem nalaga tudi, da za delovna mesta s stikom s strankami vnaprej določijo potrebno raven znanja slovenščine in to navedejo že v razpisu za delovno mesto.
V praksi to pomeni: če natakar najprej pozdravi v slovenščini in nato po želji gosta preide na angleščino ali hrvaščino, s tem ni težave. Če pa zaposleni s slovensko govorečo stranko sploh ne zna komunicirati v slovenščini, je to lahko v nasprotju z zakonom. Pri javnih organih — upravnih enotah, občinah, sodiščih, policiji, zdravstvenih domovih — so pravila še strožja, saj morajo ti dosledno poslovati v slovenskem jeziku (na območjih narodnih skupnosti tudi v italijanščini ali madžarščini).
Primer ene natakarice in enega lokala je tako znova odprl vprašanje, ki v Sloveniji ne izgine: kako uskladiti pričakovanje, da bo prvi stik vedno v slovenščini, z realnostjo panoge, ki obupano išče roke za delo.