Urška Klakočar Zupančič je v enem samem zapisu primerjala Janeza Janšo s Hitlerjem in posredno sporočila predsednici Nataši Pirc Musar, da igra vlogo Hindenburga — tistega nemškega predsednika, ki je Hitlerja sprejel, se z njim rokoval in ga nazadnje imenoval za kanclerja.
Sporočilo je bilo natančno odmerjeno: tisti, ki sprejme Janšo, je sokrivec.
A politično je bil to šele začetek zgodbe.
Napad na Janšo? Da. Ampak pravi detonator je drugje.
Na prvi pogled je šlo za čustven odziv na novo Janševo vlado. Toda v politiki ni naključnih objav od nekoga, ki je pred kratkim vodil Državni zbor.
Pravi detonator ni Janša. Pravi detonator je vprašanje: kdo je v tej primerjavi Hindenburg?
Odgovor se ponuja sam: Nataša Pirc Musar.
Predsednica republike je Janševo vlado sprejela institucionalno — poudarila je sodelovanje, pravno državo, odgovornost. Klasična državniška drža: vlada je vlada, institucije morajo delovati, predsednica ne more biti predsednica samo enega tabora.
Klakočar Zupančičeva je ta trenutek razumela drugače — kot problem. V svojem zapisu je zapisala, da obstajajo ljudje, s katerimi se ne strinjaš, in ljudje, s katerimi se ne sme sodelovati, ker spodkopavajo temelje demokracije in pravne države.
Prevedeno: Pirc Musarjeva je sprejela Janšo. In tega ne bi smela storiti.
Golob ji je vzel stranko. Janša ji je dal temo.
Da bi razumeli, kaj se res dogaja, je treba vedeti, kaj se je dogajalo prej.
Ko je izvršni odbor Gibanja Svoboda septembra 2025 potrdil imeni za predsedniško kandidaturo stranke, sta bili na mizi dve: Robert Golob in Urška Klakočar Zupančič. Slednja je podala soglasje — in ga nato hitro umaknila, razložila, da je šlo za “zahvalo članom,” in stopila nazaj.
Kdor pozna politiko, je razumel: Klakočar Zupančičeva je bila izrinjena. Ne grdo, ne javno — a izrinjena. Golob je ostal. Ona je odšla.
Marca 2026 ni bila izvoljena v parlament. Aprila je zapustila Gibanje Svoboda. Javno je napovedala umik iz politike.
In potem je eksplodirala na Facebooku.
Zakaj napada Pirc Musarjevo? Ker je to edina pot navzgor.
Naslednje predsedniške volitve bodo predvidoma jeseni 2027. In to je pravo vprašanje, ki ga nihče ne postavlja na glas — a ga vsi mislijo.
Javnomnenjska anketa Ninamedie kaže, da bi jo kot predsedniško kandidatko podprlo okoli 20 odstotkov anketiranih — brez formalne kampanje, brez stranke za hrbtom. Za župana Ljubljane bi bila resna konkurentka. A za nekoga, ki je sedel na drugem najvišjem mestu v državi — je to premalo. Je izhodišče.
Taktika je kristalno jasna: Pirc Musarjeva je sedanja predsednica. Da jo preseže, jo mora najprej oslabiti. Ne z argumenti, ampak z zgodbo. Z zgodbo, ki pravi: ona popušča. Jaz ne bi.
Hindenburg je sprejel Hitlerja. Pirc Musarjeva je sprejela Janšo. Sporočilo je bilo napisano z roko odvetnice in kalkulacijo politika.
Dva modela predsedniške drže — in razpoka na levici
Tu ni več samo spor o Janši. To je spopad dveh popolnoma različnih vizij, kaj predsednik republike sploh je.
Pirc Musarjeva: predsednica institucij. Sprejema vlade, ohranja protokol, govori o sodelovanju tudi takrat, ko ji vlada ni blizu.
Klakočar Zupančičeva: moralna razsodnica. Predsednica kot ovira proti desnici, ki ne samo deluje v institucijah — ampak določa, komu je sploh dovoljeno dati politično legitimnost.
Za trdo jedro levice je drugi model morda privlačen. Posebej za tisti del volivcev, ki Janše ne vidi kot navadnega nasprotnika, ampak kot simbol nevarnosti.
Toda tu se skrije past.
Primerjava z Hitlerjem ni argument — je orožje, ki se obrne. V demokratičnem prostoru takšno zgodovinsko breme nosi svojo ceno: izguba zmerne sredine, ki jo bo vsak resni predsedniški kandidat nujno potreboval za zmago.
Neodvisna? Ali le nezasidrna?
Ko je Pirc Musarjeva pred leti komentirala Klakočar Zupančič, je bila pohvalna — a je dodala: “Malce naivno je šla v to politično zgodbo.”
Ironično. Danes so vloge obrnjene.
Klakočar Zupančičeva ni več naivna. Je kalkulirajoča. Njena neodvisnost ni ideološka pozicija — je manevrski prostor. Brez stranke ni odgovorna nikomur. Brez funkcije ni vezana na protokol. Lahko reče kar hoče.
In včeraj je rekla kar največ.
Brdo pri Kranju ali Mestna hiša?
Formalnih napovedi ni. A v politiki se kandidature redko začnejo z uradno napovedjo. Začnejo se z moralnim pozicioniranjem, velikimi simbolnimi izjavami in jasnim sporočilom lastnemu taboru: jaz sem tista, ki ne popušča.
Prav to je naredila Klakočar Zupančičeva.
Razpoka, ki se odpira na levici, pa ni Janševo delo. Povzročila sta jo Golob in Klakočar Zupančič sama — vsak s svojo odločitvijo.
Odgovora na naslovno vprašanje še ni. Je pa ambicija. In ta se skriva za vsako objavo, vsako primerjavo, vsakim nastopom ženske, ki je enkrat že sedela na drugem najvišjem mestu v državi.
Do leta 2027 je dovolj časa.