Slovenska politika je dobila nov eksploziven trenutek. Po sprejemu nove vlade Janeza Janše pri predsednici republike Nataši Pirc Musar se je ostro oglasila nekdanja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič — in s svojim zapisom odprla vprašanje, ki je za levico lahko zelo neprijetno.
Ni šlo samo za napad na Janšo. Šlo je tudi za jasen, čeprav posreden udarec po Nataši Pirc Musar.
Predsednica republike je novo vlado sprejela institucionalno, državotvorno in s pozivom k sodelovanju. Poudarila je, da revanšizem ni dobro izhodišče, da politika ne sme biti tekmovanje v tem, kdo je glasnejši, ampak sposobnost poslušanja in povezovanja.
To je bila državniška drža predsednice države.
A očitno ne za Urško Klakočar Zupančič.
Janša v Hitlerjevi senci
Klakočar Zupančičeva je na Facebooku posegla po eni najtežjih zgodovinskih primerjav. Spomnila je na nemškega predsednika Paula von Hindenburga, ki je sprejel Hitlerja, se z njim rokoval in ga na koncu imenoval za kanclerja. Nato je sledila katastrofa svetovnih razsežnosti.
V tej primerjavi je Janez Janša postavljen v vlogo nevarnega politika, ki naj ga ne bi smeli normalizirati. Toda še bolj zanimiv je drugi del primerjave.
Če je Janša v tej logiki Hitler, kdo je potem Hindenburg?
Odgovor se ponuja sam: Nataša Pirc Musar.
Napad na Pirc Musarjevo, zavit v zgodovinsko lekcijo
Klakočar Zupančičeva predsednice republike ni omenila neposredno z imenom, a kontekst je težko spregledati. Zapis je prišel takoj po sprejemu Janševe vlade pri predsednici države, kjer je Pirc Musarjeva pozvala k sodelovanju, umiritvi in odgovornosti.
In prav to je Klakočar Zupančičeva očitno razumela kot problem.
Njeno sporočilo je bilo ostro: z nekaterimi ljudmi se ne sodeluje, ker naj bi njihove ideje spodkopavale temelje demokracije, pravne države, človekovih pravic in človečnosti.
To ni več navadna politična kritika Janše. To je tudi očitek predsednici republike, da je z normalnim institucionalnim sprejemom vlade naredila moralno napako.
Razpoka v odnosih?
Tu se odpira večje vprašanje: ali je slovenska politika sploh še sposobna sprejeti normalno delovanje demokratičnih institucij, kadar na oblasti ni njihov politični blok?
Pirc Musarjeva je kot predsednica republike ravnala v skladu s funkcijo. Vlada, kakršnakoli že je, je ustavna realnost. Predsednica države ni predsednica ene politične opcije, ampak predsednica republike.
Toda odziv Klakočar Zupančičeve kaže drugo logiko: če je na oblasti Janša, potem naj bi bilo že samo sodelovanje z njim moralno sporno.
To pa ustvarja nevaren politični paradoks. Ko desnica zmaga, naj bi levica govorila o nevarnosti za demokracijo. Ko predsednica države ravna institucionalno, pa dobi sporočilo, da je s tem nevarnost normalizirala.
Pirc Musarjeva med državništvom in pritiskom levega tabora
Za Pirc Musarjevo je to lahko zelo neroden trenutek. Na eni strani mora kot predsednica republike varovati državniško držo, institucije in spoštovanje demokratičnih pravil. Na drugi strani pa ji del levega političnega prostora očitno sporoča, da je že samo rokovanje z Janševo vlado problem.
To pomeni, da napetost ni več samo med levico in Janšo.
Napetost je zdaj tudi znotraj političnega prostora, ki je Pirc Musarjevo nekoč večinoma podpiral.
Če predsednica republike sodeluje z novo vlado, jo del levega tabora lahko vidi kot nekoga, ki popušča. Če pa bi se postavila v odprt politični konflikt z vlado, bi izgubila videz predsednice vseh državljanov.
Klakočar Zupančičeva je s svojim zapisom zato odprla fronto, ki lahko levici povzroči več škode kot koristi.
Ko politična retorika eksplodira
Primerjava s Hitlerjem je v slovenskem političnem prostoru ena najtežjih možnih obtožb. Ko nekdo političnega nasprotnika postavi v takšno zgodovinsko senco, ne gre več za običajno kritiko, ampak za moralno razglasitev: s tem človekom se ne sme sodelovati.
Toda Slovenija je parlamentarna demokracija. Volitve imajo posledice. Vlade se sprejemajo, tudi kadar predsednici države ali delu javnosti niso politično blizu.
Zato je vprašanje jasno: je Pirc Musarjeva ravnala državniško ali je po logiki Klakočar Zupančičeve nevarno normalizirala Janšo?
Prav to je zdaj politična bomba.
Ne zato, ker bi desnica rekla, da je levica razdeljena. Ampak zato, ker je ena najbolj prepoznavnih političark levice sama pokazala, da ji predsedničina institucionalna drža ni dovolj.
In če je že sprejem demokratično izvoljene vlade pri predsednici republike razlog za primerjavo s Hitlerjevim vzponom, potem se mora slovenska javnost resno vprašati, kdo v tej zgodbi dejansko ruši normalnost političnega prostora.