Še pred devetimi leti je bil Bartek Krakowiak na Poljskem predstavljen kot dokaz, da se lahko še tako uničeno življenje obrne v povsem novo smer.
Pri 22 letih je za zadnjih sto zlotov kupil nahrbtnik, zapustil Varšavo in se peš odpravil proti Međugorju. V 57 dneh je prehodil približno 1300 kilometrov. Svojo pot je objavljal pod naslovom Z buta do Maryi oziroma Peš k Mariji, njegove zapise pa je spremljalo več tisoč ljudi.
Devet let pozneje je prav Međugorje postalo prizorišče dejanja, ki je popolno nasprotje njegovega nekdanjega pričevanja.
V zgodnjih jutranjih urah 28. julija 2026 so bili Marijini kipi na Podbrdu in pri Modrem križu premazani s črno barvo, ob njih pa so se pojavili žaljivi napisi in transparenti v poljskem jeziku. Na podstavku kipa je bil zapisan tudi angleški napis »Devil in a skirt« – »Hudič v krilu«.
Na enem od transparentov je bilo navedenih šest imen, povezanih z medžugorskimi prikazovanji:
»Ivanka, Mirjana, Milka, Vicka, Ivan, Jakov – to so prevaranti, imam dokaze.«
Približno pol ure po prvi prijavi je policija prejela še obvestilo o požaru na zunanjem oltarju cerkve svetega Jakoba. Nadzorne kamere naj bi posnele moškega, ki je oltar polil z vnetljivo tekočino in ga zažgal. Ogenj so pogasili, še preden bi se lahko razširil in povzročil večjo škodo.
Prijeli so ga med begom proti hrvaški meji
Osumljenca so nekaj ur pozneje našli na območju Zahodnohercegovske županije. Po poročanju regionalnih medijev je bežal proti meji s Hrvaško, pri prijetju pa so pomagali tudi domačini, ki so ga opazili in zadržali do prihoda policije.
Policija njegovega polnega imena v prvem uradnem sporočilu ni objavila. Potrdila je le, da je prijela osebo, povezano z dogodki v Međugorju. Tožilstvo Bosne in Hercegovine je pozneje sporočilo, da gre za poljskega državljana z inicialkami B. W. K., rojenega leta 1995. Več medijev ga je na podlagi policijskih virov identificiralo kot Bartłomieja Włodzimierza Krakowiaka.
Preiskovalci ga povezujejo s tremi možnimi kaznivimi dejanji: spodbujanjem narodne, rasne ali verske nestrpnosti, poškodovanjem verskih objektov in povzročitvijo splošne nevarnosti. Zadevo je prevzelo državno tožilstvo Bosne in Hercegovine.
Otrok nasilja, alkohola in ulice
Kontrast je tako silovit predvsem zaradi zgodbe, ki jo je Krakowiak več let javno pripovedoval.
Odraščal je v družini, zaznamovani z alkoholizmom in nasiljem. Pripovedoval je, da so bili od alkohola odvisni že njegov praded, ded in oče. Pred očetovimi izbruhi se je kot otrok skrival pod posteljo, pozneje pa je varnost in pripadnost iskal na ulici.
Že kot najstnik je pil, jemal droge, kradel in zahajal v spore z zakonom. Končal je v prevzgojnem domu, od koder je večkrat pobegnil, nato pa še na zdravljenju odvisnosti. Sam je pozneje dejal, da dolgo sploh ni poznal življenja brez nasilja, poniževanja in kaosa.
Prva velika prelomnica je bila izguba njegovega še nerojenega sina Igorja. Ko je partnerka izgubila otroka, naj bi Krakowiak med pogrebom prvič zares spregovoril z Bogom – ne z mirno molitvijo, temveč z jezo in vprašanjem, zakaj mu je vzel sina.
Začel je obiskovati spovedi, duhovne obnove in karizmatična srečanja. Toda proces ni bil raven. Znova je zapadel v krize, dobil diagnozo depresije in aprila 2017 celo začel pisati poslovilno pismo.
Namesto da bi končal življenje, je nekaj tednov pozneje odprl Google Maps. Kot je pripovedoval, se mu je v mislih pojavila ena sama beseda: »Međugorje.«
Naslednje jutro je odšel.
Iz njega so naredili »svetnika«
Njegova pot je postala verski fenomen. Po vrnitvi je obiskoval župnije, pričal pred mladimi, evangeliziral in napisal knjigo. Ljudje so ga imenovali angel, apostol in romar leta.
Toda Krakowiak je pozneje priznal, da tega bremena ni zmogel nositi.
»Dva meseca moje poti sta bila prekratka, da bi ljudje lahko sklepali, da se je v mojem življenju vse spremenilo,« je povedal leta 2022. Priznal je, da je po romanju doživel velik padec ter da je njegova preteklost začela dohitevati javno podobo spreobrnjenega človeka.
Poročil se je in dobil sina. Sodeloval je v karizmatični in ekumenski skupnosti Głos na Pustyni – Glas v puščavi, kjer je evangeliziral in sodeloval pri različnih krščanskih projektih.
View this post on Instagram
Katolik, ki so ga imenovali »protestant«
Prav v katoliškem okolju pa se je večkrat počutil nesprejetega.
Leta 2023 je zapisal, da so ga v nekaterih katoliških krogih skoraj tri leta označevali za »protestanta«, ker ni ustrezal običajnim oblikam izražanja vere.
Motilo ga je, da so mu drugi narekovali, kako mora moliti. Ni razumel, zakaj naj bi med mašo samo duhovnik razlagal Božjo besedo, sam pa jo je želel brati, premišljevati in osebno sprejemati. Kritizirali naj bi ga tudi zato, ker je med slavljenjem Boga dvigoval roke. Občutek sprejetosti je zato našel v ekumenski karizmatični skupnosti v Krakovu.
Toda to samo po sebi še ne pojasni, kaj se je dogajalo v njegovem življenju po januarju 2024.
View this post on Instagram
Njegova zgodba je prišla celo v kinematografe
Prav leta 2024 je Krakowiak nastopil v poljskem igrano-dokumentarnem filmu Powołany 2, v katerem ni igral izmišljene vloge, temveč samega sebe.
Pred kamero je pripovedoval o otroštvu brez varnega doma, nasilju, drogah, smrti otroka, samomorilnih mislih in srečanju z Jezusom. Njegovo pričevanje je bilo predstavljeno kot ena od štirih resničnih zgodb o ljudeh, katerih življenje se je po veri dramatično spremenilo.
V enem od zadnjih javnih zapisov je priznal, da je v sedmih letih po Međugorju večkrat »padel tako globoko, da se je vrnitev zdela nepredstavljiva«, vendar se je svoji skupnosti zahvalil, da mu je pomagala ponovno vstati.
Nato je njegova javna sled skoraj povsem zamrla.
Zdaj se njegovo ime ponovno pojavlja ob črni barvi na Marijinem obrazu, požganem oltarju in sporočilu, da so bili ljudje, povezani z medžugorskimi prikazovanji, prevaranti.
Cerkev odgovorila z molitvijo za storilca
Medžugorska župnija se na oskrunitev ni odzvala s pozivom k maščevanju. Vernike je pozvala k molitvi, postu in odpuščanju ter k temu, naj na zlo ne odgovarjajo z zlom.
»Molimo za spreobrnjenje src tistih, ki so storili to dejanje,« so zapisali. Poškodovane kraje so začeli takoj čistiti in obnavljati, svetišče pa je ostalo odprto za romarje.
Prav v tem se skriva najtemačnejši del zgodbe.
Človek, ki je nekoč 57 dni hodil proti Međugorju, da bi tam našel upanje, se je devet let pozneje domnevno vrnil z barvo, vnetljivo tekočino in obtožbami o prevari.
Od »Peš k Mariji« do »Hudiča v krilu«. Od oltarja kot kraja novega začetka do oltarja v plamenih.
Kaj se je zgodilo v letih med tema dvema podobama, za zdaj ni znano. Motiv uradno še ni pojasnjen, Krakowiakova kazenska odgovornost pa še ni sodno ugotovljena.
Napis “Samo Isus” (angl. “Samo Jezus”) je bil eden od več napisov, ki jih je Krakowiak pustil na transparentu blizu Marijinega kipa na Brdu prikazovanj — poleg drugih, kot so “Međugorje je obmana”, “Gospa=đavao” in “Đavao u suknji”.
Kaj to sporoča teološko/simbolno:
Gre za teološko sporočilo, ne le vandalizem brez pomena. Krakowiak je s tem izražal stališče, da je čaščenje Marije (Gospe) v Međugorju zavajajoče ali celo hudičevo (“Gospa=đavao”), medtem ko naj bi bil edini pravi predmet čaščenja Jezus sam (“Samo Isus”). To je stališče, ki spominja na protestantsko/evangeličansko kritiko marijanskega čaščenja — zanimivo v luči tega, da so ga v katoliških krogih na Poljskem po vrnitvi iz Međugorja leta 2017 skoraj tri leta zmerjali s “protestantom”, ker se ni ujemal z uveljavljenimi normami molitve in razlage Svetega pisma
Poleg tega je zraven zapisal še biblijski citat. Jeremija 14:14: “Gospod pa mi je rekel: »Laž prerokujejo preroki v mojem imenu. Nisem jih poslal ne jim ukazal niti jim govoril. Lažnivo videnje, prazno prerokovanje in sleparijo svojega srca vam prerokujejo.«
Skupaj vzeto napisi kažejo, da ne gre le za psihotičen izbruh brez smisla, temveč za premišljeno teološko obtožnico proti marijanskim prikazovanjem in vidcem samim — kar se ujema tudi s transparentom, kjer je vidce poimensko obtožil prevare.