Primer domnevno neprimernega ravnanja zaposlenega v enem od mariborskih kriznih centrov za mlade odpira eno najtežjih vprašanj za sistem socialnega varstva: kaj se zgodi, ko se sumi pojavijo prav tam, kjer bi morali biti otroci in mladostniki najbolj varni?
Po poročanju več medijev naj bi se zaposleni v kriznem centru za mlade v Mariboru več let neprimerno vedel do mladoletnikov, v javnosti pa so se pojavile tudi navedbe o domnevnih spolno neprimernih oziroma “pedofilskih” vsebinah. Prve javne navedbe naj bi izhajale iz anonimnega pisma, o zadevi pa naj bi bili obveščeni tudi pristojni organi.
Krizni centri niso navadne ustanove. Namenjeni so otrokom in mladostnikom, ki se znajdejo v akutni stiski in jih je treba nujno umakniti iz okolja, v katerem bivajo. To pomeni, da gre pogosto za mlade ljudi v posebej ranljivem položaju, ki potrebujejo varnost, zaščito, spoštovanje in stabilnost.
Prav zato so očitki toliko bolj resni. Če se izkaže, da so opozorila o spornem ravnanju res obstajala že dalj časa, potem vprašanje ni več samo, kaj naj bi storil posamezni zaposleni. V ospredje pride še težje vprašanje: ali je sistem pravočasno zaščitil otroke?
Po poročanju Mariborinfo in Žurnala24 naj bi vodja centra za dogajanje vedela, a naj ne bi ustrezno ukrepala. Po teh navedbah naj bi do konkretnejšega odziva prišlo šele po tem, ko je na težavo opozorila študentka, ki je v kriznem centru opravljala prakso in naj bi se zaupala mentorici na Fakulteti za socialno delo.
To je del zgodbe, ki najbolj bode v oči. Če je res, da se je institucija premaknila šele po opozorilu študentke, potem se javnost upravičeno sprašuje: Kaj bi se zgodilo, če študentka ne bi spregovorila? Bi zadeva ostala znotraj zidov institucije? Bi otroci ostali brez glasu?
V Centru za socialno delo Maribor in na policiji po poročanju STA oziroma N1 preiskujejo očitke o neprimernem vedenju zaposlenega. CSD Maribor naj bi poudaril ničelno toleranco do vseh oblik neprimernih ravnanj, uveden pa naj bi bil tudi delovnopravni postopek. Več podrobnosti zaradi postopkov za zdaj ne razkrivajo.
Večer je kasneje poročal, da naj bi izpoved deklice februarja sprožila odziv, nato pa naj bi se oglasile še druge uporabnice. Sledili naj bi prijava policiji, delovnopravni postopki in suspenz zaposlenega. Po poročanju Večera naj bi šlo predvsem za izjave, ki so pri mladostnicah vzbujale sram in nelagodje.
Ob tem je treba jasno poudariti: postopki še potekajo. Nihče ne sme biti vnaprej razglašen za krivega brez zaključenih postopkov in ugotovitev pristojnih organov. Toda enako nevarno bi bilo, če bi se javna vprašanja o odgovornosti vodstva in delovanju sistema utišala pod izgovorom, da je treba “počakati na postopke”.
Javnost ima pravico do odgovorov. Ne zaradi senzacionalizma, ampak zato, ker gre za mladoletnike v stiski. Gre za otroke in mladostnike, ki so v krizni center prišli po pomoč, ne po novo travmo, ponižanje ali občutek, da jim odrasli ne bodo verjeli.
Najhujše v takih primerih ni samo domnevno ravnanje posameznika. Še hujše je, če institucija začne ščititi svoj ugled namesto otrok. Takrat sistem izgubi moralno avtoriteto. Ljudje od kriznih centrov ne pričakujejo popolnosti, pričakujejo pa takojšen odziv, jasne postopke in ničelno toleranco do vsakega suma neprimernega ravnanja.
Zato mora biti odgovor pristojnih jasen: kdaj so se prvič pojavila opozorila, kdo je bil z njimi seznanjen, kaj je bilo storjeno, zakaj ni bilo ukrepano prej, če opozorila res segajo v preteklost, in kako bodo v prihodnje zagotovili, da otroci ne bodo odvisni od poguma posamezne študentke, učiteljice ali zunanje osebe.
V takšnih primerih niso dovolj birokratske izjave. Potrebna je popolna transparentnost, zaščita vseh morebitnih žrtev, spoštovanje postopkov in jasna odgovornost vodstva. Če se zaupanje v ustanove, ki skrbijo za najranljivejše, enkrat poruši, ga je zelo težko ponovno zgraditi.