Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je po več kot treh letih intenzivnih pogajanj na letni skupščini v Ženevi sprejela mednarodni sporazum o preprečevanju, pripravljenosti in odzivanju na pandemije. Sprejet je bil brez formalnega glasovanja, kar je sprožilo tako odobravanje kot pomisleke.
Sporazum, ki ga je WHO označila kot pomembno orodje za izboljšanje svetovne pripravljenosti na prihodnje zdravstvene krize, so prisotne delegacije potrdile soglasno. Filipinski minister za zdravje Ted Herbosa, ki je predsedoval seji, je odločitev potrdil z besedami: »Ne vidim nobenega ugovora. Resolucija je sprejeta.«
Namen: boljši globalni odziv na zdravstvene grožnje
Generalni direktor WHO Tedros Adhanom Ghebreyesus je izpostavil, da gre za “zmago za javno zdravje, znanost in večstransko sodelovanje”, saj naj bi sporazum zagotovil hitrejši in učinkovitejši odziv na pandemije v prihodnosti. Kot kažejo izkušnje iz časa covida-19, so bila globalna usklajenost, izmenjava informacij in dostop do zdravstvenih sredstev pomanjkljiva – novi sporazum naj bi to izboljšal.
Dokument temelji na načelih pravičnosti, solidarnosti, preglednosti in spoštovanja suverenosti držav. Pomembno pa je poudariti, da sporazum postane zavezujoč le za države, ki ga bodo ratificirale – za uveljavitev je potrebnih najmanj 60 podpisnic.
Anekse in podrobnosti bodo določali naknadno
Ena glavnih nejasnosti sporazuma je dejstvo, da številne ključne podrobnosti še niso dokončno določene. Te bodo kasneje urejene v posebnem aneksu k sporazumu, kar pomeni, da se vsebina še lahko dopolnjuje in spreminja. Ta odprtost je za nekatere prednost, za druge pa vir skrbi zaradi možnosti različnih interpretacij.
Razdeljeni odzivi držav in javnosti
Sporazum je bil predhodno potrjen tudi na ravni odbora WHO s 124 glasovi za, brez glasov proti in z 11 vzdržanimi državami, med njimi Italija, Poljska, Izrael, Iran, Rusija in Slovaška. Vzdržani so predvsem opozarjali na vprašanja glede preglednosti, učinkovitosti nadzora in možnega vpliva na nacionalne zdravstvene politike.
Kritiki opozarjajo, da bi lahko v prihodnosti prišlo do prevelike centralizacije odločanja, kjer bi imela WHO več vpliva na ukrepe posameznih držav. Skrbi jih tudi, ali bo sporazum dopuščal dovolj prostora za različne pristope pri ukrepanju v kriznih razmerah.
Zagovorniki pa poudarjajo, da je bil sporazum nujno potreben, saj pandemije ne spoštujejo meja. Brez skupnega okvira in sodelovanja so zdravstveni sistemi ranljivi, zlasti v manj razvitih državah.
Stališče Slovenije: sodelovanje in solidarnost
Slovenska ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel je ob potrditvi sporazuma izrazila podporo mednarodnemu sodelovanju in izpostavila pomen vključevanja civilne družbe pri oblikovanju politik, ki temeljijo na enakosti in vključevanju. Ob tem je poudarila, da mora biti svet bolj pripravljen na prihodnje zdravstvene grožnje, saj te ne vplivajo le na zdravje, ampak tudi na stabilnost družb in gospodarstev.
Sporazum o pandemijah WHO za zdaj predstavlja okvir, ki naj bi omogočil hitrejši in bolj enoten odziv sveta na prihodnje pandemije. Vsebinsko se še razvija, prav zato pa bo ključnega pomena transparentnost, demokratični nadzor in spoštovanje nacionalnih pristojnosti pri oblikovanju nadaljnjih določil.
Gre za pomemben trenutek v globalnem javnem zdravstvu – z odgovornostjo na obeh straneh: tako mednarodnih institucij kot držav, ki sodelujejo.