Slovenijo je v začetku maja pretresla vest o smrti 38-letnega veterinarja Nejca Arliča, ki je življenje izgubil v delovni nesreči na svoji domači kmetiji v Škalah pri Velenju. Do tragičnega dogodka je prišlo 2. maja 2026 popoldne. Nejc je z viličarjem prelagal betonske rešetke, ko je med vzvratno vožnjo zapeljal čez rob dvorišča. Težki stroj se je prevrnil in ga pokopal pod seboj. Kljub hitremu posredovanju reševalcev je Nejc umrl na kraju nesreče.
Za njim so ostale tri majhne hčerke in partnerica. To je tisti del zgodbe, ki najbolj zlomi srce. Nejc ni bil le veterinar – bil je predan oče, ki je svoje deklice postavljal v središče svojega sveta. Njegova največja ljubezen so bile prav one.< /p>
Veterinar z dušo in srcem
Nejc Arlič je delal v Veterini Zamba in se specializiral za drobnico, govedo in kopitarje. Odraščal je na kmetiji, zato je svoje delo opravljal z globokim razumevanjem in spoštovanjem do kmečkega življenja. Sodelavci in lastniki živali so ga opisovali kot človeka, ki ni znal samo zdraviti – znal je prisluhniti, pomagati in graditi zaupanje.
»Nejc je bil izjemen veterinar, ki je s svojo brezmejno ljubeznijo do živali osrečeval mnoge,« so zapisali v Društvu za zaščito konj.
Sodelavci iz Zamba pa so v čustvenih sporočilih poudarjali njegovo toplino, zanesljivost in predanost.
Skupnost, ki ne pozabi
Po novici o nesreči so se na družbenih omrežjih in v veterinarski stroki zvrstila številna iskrena slovesa. Ljudje pišejo o nasmejanem, delavnem in vedno pripravljenem človeku, ki je znal polepšati dan – tako živalim kot njihovim lastnikom.
Ker je za seboj pustil mlado družino, so sodelavci in prijatelji takoj začeli zbirati finančno pomoč. Vsa sredstva so namenjena trem hčerkam in partnerici Sonji Arlič. To kaže, da Nejc ni pustil le strokovnega pečata, temveč predvsem močne človeške vezi.
Tišina, ki ostane
Delovne nesreče so vedno brutalno nenadne. Tokrat pa je bolečina še globlja, ker gre za človeka, ki je vsak dan reševal in varoval življenja – tako živalska kot s svojo prisotnostjo tudi človeška.
Ko utihne takšen glas, ostane praznina, ki je ni mogoče zapolniti. Ostanejo pa spomini, dejanja podpore in vprašanje, ki si ga ob takšnih zgodbah postavljamo vsi: kako naprej, ko se življenje, polno dobrega, tako prezgodaj konča?
Odgovor se skriva v skupnosti, ki stopi skupaj. V spominu na očeta, ki je svoje tri deklice neizmerno ljubil. In v tihem spoštovanju do življenja, ki je pustilo sled.