Na jugovzhodu Slovenije vre zaradi naraščajočega nasilja in romske problematike.
Občani, ki pravijo, da so naveličani molka oblasti, se samoorganizirajo. Nastalo je že sedem ljudskih iniciativ, povezanih v Ljudsko iniciativo Dolenjske – v Šentjerneju, Brežicah, Krškem, Škocjanu, Trebnjem, Novem mestu in krajih Roje.
»Naš cilj ni konflikt, naš cilj je varnost. Ljudske iniciative niso nastale iz sovraštva, ampak iz nuje. Očitno lahko le organizirano ljudstvo doseže spremembe, ki jih nujno potrebujemo,« je dejal koordinator iniciativ Silvo Mesojedec na novinarski konferenci v Mihovici – kraju, kjer je poleti naboj iz avtomatskega orožja priletel meter stran od domačinov.
“Država posluša, a ne sliši”
Prebivalci opozarjajo, da vlada Roberta Goloba in minister Luka Mesec ne ukrepata.
»Ljudje so prestrašeni, država pa molči,« opozarja Mesojedec.
Po njegovih besedah so pred dnevi imeli sestanek na ministrstvu za notranje zadeve, a konkretnih rešitev ni bilo.
V Šentjerneju, kjer se je julija zbralo več kot 1600 ljudi, pripravljajo nov protest.
Predstavnik Matjaž Strojina pravi:
»Naša sporočila so jasna: ljudje si želijo živeti v miru. Če se nič ne spremeni, se bo ljudstvo samo organiziralo.«
“Otroke silimo v šolo, a jim ne damo prihodnosti”
Andraž Rumpret opozarja na sistemsko brezbrižnost:
»Otroke silimo v šole, potem pa jim ne ponudimo nobene perspektive. Ko se vrnejo v okolje brez dela in odgovornosti, se krog nasilja le nadaljuje.«
Podobno opozarja Pavel Zatler iz Ljudske iniciative Roje:
»Pred dvajsetimi leti so k nam naselili 20 Romov, zdaj jih je že okoli 100, poleti tudi dvakrat več. Dolga leta smo sobivali mirno, zdaj pa se ljudje bojijo za svoje otroke.«
“Ne zahtevamo privilegijev, ampak red”
V iniciativah poudarjajo, da ne napadajo manjšine, ampak zahtevajo spoštovanje zakonov za vse.
»Država ne sme biti pasivna opazovalka, ko ljudje izgubljajo občutek varnosti. Če oblast ne ukrepa, se bo zaupanje državljanov dokončno zlomilo,« opozarjajo pobudniki.
Glas ljudstva
Marija, mati iz Šentjerneja:
»Moji otroci se bojijo iti sami v šolo. Kje je država? To ni življenje, to je preživetje.«
Jože, lokalni podjetnik:
»Ne gre za sovraštvo, gre za to, da si želimo normalno življenje. Ukrepajte – ali pa priznajte, da ste odpovedali.«
Anja, učiteljica:
»Vidimo prestrašene otroke, a nimamo orodij, da bi jih zaščitili. Minister Mesec in vlada morata prevzeti odgovornost.«
Marko, župan manjšega kraja:
»Samoorganizacija ljudi ni idealna, a ko država ne reagira, druge izbire ni. Že leta opozarjamo, pa odziva ni.«
Lidija, članica Ljudske iniciative Trebnje:
»Ne zahtevamo nič posebnega – le red, varnost in spoštovanje zakonov. Če tega država ne zagotovi, kdo bo?«