Na novomeškem pokopališču Srebrniče stoji grob Aleša Šutarja. To je za zdaj edina dokončna točka v postopku, ki bi moral že ponuditi jasne odgovore. Mesec in pol po njegovi smrti pa teh odgovorov še vedno ni – in kot kaže, jih ne bo še vsaj enkrat toliko časa.
Okrožno državno tožilstvo namreč še vedno ne more vložiti obtožnice, ker ključni dokument – obdukcijsko poročilo o vzroku smrti – še ni končan. Na Inštitutu za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani ga pripravljajo že šest tednov, a zaključka ni na vidiku.
Zakaj poročilo tako dolgo zamuja?
Kot je za javnost pojasnil Peter Zupanc z Inštituta za sodno medicino, nekatere preiskave preprosto zahtevajo več časa. Med drugim preverjajo podplutbo na telesu pokojnega in možnost, da vzrok smrti morda ni neposredno povezan z nasiljem, temveč naraven.
Njegove besede so jasne:
“V obravnavi je del telesa, ki zahteva specifično preiskavo. Ta pa ni krajša od treh mesecev. Tako da poročila zagotovo ni pričakovati pred izrekom treh mesecev.”
Kateri del telesa je predmet dodatne analize, ni razkril. Dodal pa je, da na inštitutu ne bodo popuščali pritiskom, saj nočejo objaviti ugotovitev, ki bi lahko vzbujale kakršen koli dvom.
Strokovna previdnost je razumljiva. A hkrati ostaja dejstvo, da je celoten kazenski postopek zaradi tega obstal v popolni negotovosti – brez časovnice, brez obtožnice in brez odgovornosti do svojcev ter javnosti.
Pripor odpravljen, sumi omajani
Medtem ko tožilstvo čaka na izvid, je novomeško sodišče odpravilo pripor prvoosumljenemu za napad, 21-letnemu Sabrijanu Jurkoviču. Eden ključnih razlogov je bilo omajanje suma, da je bil prav on tisti, ki je Aleša Šutarja udaril.
Policija je v preiskavi zaslišala 26 prič.
Po dostopnih informacijah:
-
tri priče (dve dijakinji in varnostnik) trdijo, da Šutarja ni udaril Jurkovič, temveč njegov mladoletni bratranec,
-
dve romski priči naj bi povedali, da Jurkovič ni bil storilec, a nista znali povedati, kdo je bil,
-
več kot 10 drugih prič pa naj bi potrdilo, da je bil udarec prav Jurkovičev.
Policija je nekaj dni po dogodku celo javno sporočila, da so prijeli »pravega storilca«. Brez obdukcijskega poročila pa ta izjava danes nima procesne teže.
Manjkajoči dokazi in kadrovski kolaps
Oddaja Planet 18 je opozorila tudi na več zaskrbljujočih okoliščin, ki dodatno zapletajo primer:
-
manjka DNK-dokaz,
-
kamere pred lokalom niso delovale ali niso nič posnele,
-
nadzor nad varnostno službo še ni zaključen,
-
osumljenec je imel že zelo zgodaj dva odvetnika iz Ljubljane.
Policijski sindikat je ob tem razkril še resnejši problem: kadrovsko podhranjenost policije. Tisto noč sta bila na širšem območju dogodka v službi le dva policista.
Vsaka od teh okoliščin sama po sebi še ne pomeni odpovedi sistema. Skupaj pa ustvarjajo sliko postopka, ki se zapleta, še preden se je sploh razjasnil.
Človek, ki ga ni več
V središču vseh rokov, izjav in postopkov ostaja eno nespremenljivo dejstvo: Aleš Šutar je mrtev.
Njegova družina se je v najtežjih trenutkih odločila za darovanje njegovih organov, vključno s srcem. Dejali so, da bi se Aleš odločil enako – ker je bil človek z velikim srcem, vedno pripravljen pomagati.
Danes njegovo srce bije naprej v nekom drugem.
Odgovori o tem, zakaj njega ni več, pa še vedno čakajo –
na papir, ki se piše že mesec in pol in se bo, kot kaže, pisal še vsaj mesec in pol.