Predsednica republike Nataša Pirc Musar je po skoraj tednu dni tišine, ugibanj in medijskega viharja končno spregovorila zelo osebno. V daljšem zapisu na Facebooku z naslovom Kaj ostane, ko se poleže hrup je priznala nekaj, česar od predsednice države redko slišimo: da je ranljiva, da trpi in da situacije ne obvladuje več.
»Iskrena bom: vsega tega ne znam ustaviti,« je zapisala. In še: »Sem predsednica, sem pa tudi samo človek in tudi sama ne smem pozabiti, da nisem stroj. Težko mi je, zelo težko.«
Ni govorila le o sebi. Govorila je o možu, sinu, starših, sestri, dveh prijateljicah, ki sta bili z njo v avtu, in varnostnikih. »Ne vem, če mediji in dežurni komentatorji kdaj pomislijo nanje. Jaz pa, vsako minuto, vsak dan.«
Nesreča, ki je sprožila val
- julija se je v predoru Kastelec na poti z dopusta na Hrvaškem proti dobrodelnemu dogodku Pogi Challenge v Komendi zgodila prometna nesreča. Voznik njenega službenega Mercedesa je zaradi prekratke varnostne razdalje trčil v predhodno vozilo spremstva. Predsednica si je zlomila ključnico, ena od sopotnic je utrpela hujše poškodbe. Obe sta bili odpeljani v izolsko bolnišnico.
Pirc Musar je že prej priznala svojo napako: ni bila pripetа z varnostnim pasom. »Svojo neumnost, ker nisem bila privezana, sem plačala z zlomljeno ključnico. Tudi globo zaradi prekrška bom plačala,« je ponovila v zadnjem zapisu. Fizične rane se bodo zacelile relativno hitro. Duševne, pravi, bodo potrebovale veliko več časa.
Ko zasebnost postane politično orožje
Najbolj jo je prizadelo, kar se je zgodilo njenima prijateljicama, zlasti Viki, ki ima poleg slovenskega tudi rusko državljanstvo in je bila v javnosti označena celo za »rusko vohunko«.
»Vika je moja najboljša prijateljica že skoraj 20 let. Stoji mi ob strani in jaz stojim ob strani njej. Ne zamenjam je za nič na svetu. In tudi ta gonja tega ne bo spremenila,« je zapisala. Poudarila je, da je prijateljica pridobila slovensko državljanstvo kot vrhunska športnica po veljavnih pravilih in je bila varnostno preverjena.
Še posebej jo je razjezila informacija o morebitni ustavni obtožbi, ki naj bi jo pripravljal nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek (on sam je to pozneje zanikal). »Vest o tem, da naj bi me doletela celo ustavna obtožba, pa je zares prekoračila vse meje dobrega okusa,« je zapisala predsednica.
Vprašala se je, ali smo res prišli tako daleč, da predsednica ne sme imeti prijateljev, ki niso vnaprej varnostno preverjeni, in da bi morali vsi varovani funkcionarji javno objavljati sezname svojih prijateljev.
»Prosim, ustavite to gonjo«
Zapis je sklenila z jasnim pozivom: »Prosim ustavite to gonjo, preverjajte informacije, vedno sem bila odprta do vseh. Vedno.«
In z mislijo, ki jo je morda najbolj zanimala: »Sem samo človek. V veliko pomoč mi je, ker vem, da nisem sama.«
Po dnevih, ko se je iz prometne nesreče razvil skoraj ustavnopravni škandal, je predsednica države pokazala nekaj, kar v politiki redko vidimo – da tudi na najvišjem položaju lahko človek prizna, da ga je situacija prehitela. In da je težko. Zelo težko.