Na zadnjih volitvah je svoj glas oddalo okoli 1.177.000 volivcev, kar pomeni skoraj 70-odstotno volilno udeležbo. Že to samo po sebi kaže, da so bile volitve za ljudi pomembne. A eden bolj zanimivih poudarkov po analizi vzporednih volitev je nekaj drugega: mladi se očitno vse bolj nagibajo v desno.
Čeprav so starejše generacije v večjem deležu podprle tudi stare politične vzorce – po podatkih iz Mediane je med starejšimi od 65 let največ podpore dobilo Gibanje Svoboda – naslov in poudarek analize kažeta, da se pri mladih dogaja opazen premik. To ni več obrobna anomalija, ampak znak spremembe političnega razpoloženja. Zavračanje levih ideologij in liberalizma pod zgodbico napredka.
Ta premik ni naključen. Mlajše generacije živijo v svetu, kjer so posledice zgrešenih politik vse bolj konkretne: dražje življenje, stanovanjski problem, negotovost, kulturna zmeda, pritisk ideologij in občutek, da jim stari politični razredi ponujajo vedno iste parole, ne pa rešitev. Zato ni presenetljivo, da del mladih išče bolj odločne, bolj strukturirane in bolj konservativne odgovore.
V praksi to pomeni, da se ruši star mit, po katerem naj bi bila mladina samoumevno leva. Ta predstava očitno postaja zastarela. Mladi niso več avtomatsko pripravljeni kupiti poceni zgodb o “napredku”, če pod tem dobijo razkroj objektivnih vrednot, dvojna merila, ideološko pridiganje, indoktrinacijo ideologij na visokem izobraževalnem nivoju in politiko, ki je glasna v teoriji, prazna pa v rezultatih.
Vse več mladih vidi, da pod lepimi slogani pogosto prihajajo toksični družbeni eksperimenti, razgradnja normalnosti in politika, ki več energije porabi za kulturne vojne kot za resnične temelje družbe: delo, varnost, družino, prihodnost in nacionalni interes. Prav zato je premik v desno mogoče brati tudi kot upor proti indoktrinaciji, ki je desetletja delovala skozi medije, šolstvo in kulturni prostor.
Seveda to ne pomeni, da so vsi mladi enotni ali da je politična slika preprosta. Pomeni pa nekaj zelo jasnega: desna smer ni več samo glas starejših generacij, ampak vse bolj postaja tudi glas mlajših, ki imajo dovolj praznih obljub in želijo bolj stvaren pogled na svet.
Vprašanje za prihodnja leta zato ni več, ali ta premik obstaja. Vprašanje je, kako močan bo postal in ali ga bo desni politični prostor znal pretvoriti v resno, zrelo in zmagovalno ponudbo.
Mladi postajajo bolj razgledani in imajo dovolj starih ideoloških vzorcev, s katerimi so jih desetletja hranili starši, dedki, babice, šolstvo in dominantni mediji. Svet se spreminja. Vedno manj ljudi verjame, da je normalna prihodnost sestavljena iz leve ideologije, toksičnega feminizma, razkrajanja identitete in slepe tolerance do politik, ki slabijo lastno družbo. Mladi vse bolj vidijo, da obstaja tudi normalna, zdrava in bolj prava pot – pot reda, odgovornosti, realnosti in jasnih vrednot.