Boris Mijić, poslanec Resnice, je za levico postal sovražnik številka ena. Razlog? Kot nekdanji lastnik podjetja Progros državi dolguje 32.000 evrov neplačanih davkov, svojim nekdanjim delavcem pa več deset tisoč evrov neizplačanih plač.
Glavni pobudnik gonje je donedavni minister za delo Luka Mesec (Levica), ki trdi, da človek s takšnimi dolgovi „nima nobene legitimnosti odločati o pravicah drugih“. Ko je predsednik Resnice Zoran Stevanović ponudil, da bo dolg poravnal iz lastnega žepa, se je Mesec javno vprašal, od kod naj bi mu ta denar prišel. Sledi zahteva po izredni seji odbora za gospodarstvo, delo in šport – ter, seveda, poziv k odstopu.
Pristna skrb za delavske pravice? Morda. Dokler se ne spomnimo na Stožice.
Pri gradnji ljubljanskega stadiona so delavci in podizvajalci podjetja Vegrad mesece čakali na plačilo – med njimi tudi bosanski delavci hčerinske družbe Gradve, ki naj bi jim podjetje dolgovalo kar 110.000 evrov. Delali naj bi tudi do 220 ur na mesec, bivali po štirje ali več v eni sobi, brez plačila nadur ali malice. Ko so nekateri prišli zahtevati svoj denar, so bili štirje – zaradi neurejenega statusa – preprosto odstranjeni iz države.
Takrat ni bilo nobene podobne gonje z levice. Brez zahtev po odstopu. Brez nujnih sej odborov. Brez medijske gonje. Podobna tišina je spremljala tudi primer nemške SSI Schaefer v Mariboru, kjer naj bi med letoma 2014 in 2020 ponarejali podpise približno 45 delavcev, škoda pa naj bi segala v milijone evrov – čeprav je policija leta 2023 sporočila, da znakov kaznivega dejanja ni našla.
Dvojna merila torej niso nikakršna novost. So le tokrat tako očitna, da jih je težko spregledati: ko gre za poslanca Resnice in nekaj deset tisoč evrov, je to politični zločin desetletja. Ko gre za stadion, zgrajen pod Jankovićevo taktirko, in delavce, ki so spali po štirje v sobi za minimalno plačilo – pa je, kot kaže, čisto OK.
Pri Levici torej imajo zelo jasna merila, kdaj so dolgovi in neplačevanje delavcev nesprejemljivi. Če gre za poslanca Borisa Mijića (Resni.ca), ki ima nekaj deset tisoč evrov neporavnanih obveznosti do delavcev in države, takoj zahteujejo odstop in linč. Luka Mesec je pri tem med najbolj glasnimi. A ko gre za veliko večje zgodbe iz preteklosti, nenadoma nastopi tišina.
Stožice, milijonski dolgovi in neplačani podizvajalci
Pri gradnji Stožic, kronskega projekta Zorana Jankovića, so podizvajalci in delavci ostali brez plačil za več deset milijonov evrov. Po podatkih preiskovalnih komisij in poročil je nastala bančna luknja okoli 135 milijonov evrov, dodatnih 30 milijonov evrov pa so bili neporavnani računi do podjetij, ki so opravila delo.
Mnoga podjetja so končala v stečaju, nekateri direktorji so se znašli v osebnih težavah, eden pa je celo storil samomor. Delavci, pogosto z Balkana, so garali v pogojih, ki so jih takrat primerjali s sodobnim suženjstvom.
Ko gre za Jankovića, nastopi tišina
Jankovićev projekt je kljub temu ostal “uspeh” leve strani. O izkoriščanju delavcev, neplačanih računih in ogromnih dolgovih takrat ni bilo javnih linčev, zahtev po odstopih ali moralnih pridig.
Sodišče je Jankovićevi družini kasneje odpisalo skoraj 29 milijonov evrov dolgov, pa spet – tišina.
Pri Mijiću druga merila
Zdaj pa isti akterji zaradi bistveno manjših znesij pri Mijiću zahtevajo glavo.
Dvojna merila so očitna: ko gre za “svoje”, se izkoriščanje delavcev in milijonski dolgovi spremenijo v sprejemljivo kolateralno škodo velikega projekta. Ko gre za političnega nasprotnika, pa postane to nenadoma najhujši greh.
Stožice kot simbol dvojnih standardov
Stožice stojijo že leta kot simbol tega dvojnega standarda – polovično dokončane, drage za vzdrževanje in polne neporavnanih računov iz preteklosti. A dokler gre za Jankovića, je to “čisto OK”.
Za Levico velja: dolgovi so problematični samo, če niso njihovi.