Danes zvečer se v prestolnici zaključuje festival Parada ponosa 2026. Ob 18. uri je zbiranje pri AKC Metelkova, ob 19. uri povorka po Slovenski cesti krene proti Kongresnemu trgu, kjer se ob 20. uri začne kulturno-politični program. Med govorci bodo predsednica republike Nataša Pirc Musar, ljubljanski župan Zoran Janković in varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek. Letošnji slogan – “Demokracija v naših rokah – upanje je naš upor”.
Prireditev je brezplačna, financira pa jo tudi javni denar. Po podatkih portala Erar je Mestna občina Ljubljana doslej Društvu Parada ponosa namenila skoraj 90.000 evrov, med plačniki pa se znajdejo tudi posamezna ministrstva in državne institucije.
Pod objavami o današnji povorki se je hitro vsul val komentarjev. Mnogi ljudje ne skrivajo več, da imajo tega dovolj.
Za tem besom je jasno sporočilo: velik del ljudi se počuti, kot da jim politična in medijska elita vsiljuje ideologijo in moralno kodo, ki je ne podpirajo.
Številni starši ne razumejo, zakaj mora biti tovrstna ideologija tako močno prisotna v javnem prostoru in se predstavlja kot nova moralna norma, čeprav je prav obratno. Njihova logika je preprosta: živi zasebno, kakor želiš, toda ne zahtevaj, da mora cela družba to praznovati, gledati in potrjevati kot novo izprijeno moralno normo.
The LGBTQ movement is essentially a giant cult full of absolute weirdos. pic.twitter.com/ZxxYD7hSSQ
— American AF 🇺🇸 (@iAnonPatriot) June 8, 2026
Tretja pripomba je politična. Ljudje se sprašujejo, zakaj se predsednica republike in ljubljanski župan javno postavljata ob tak dogodek. Ko se na odru pojavijo najvišji predstavniki oblasti, to ni več samo “praznovanje skupnosti”. To postane uradno politično sporočilo države in mesta.
Zato ni čudno, da se pojavlja vprašanje: kdo pa zastopa Slovence, ki tega ne podpirajo?
Kdo zastopa starše, ki nočejo mavrične ideologije v javnem prostoru? Kdo zastopa kristjane, ki verjamejo, da sta moški in ženska temelj družine? Kdo zastopa ljudi, ki ne sovražijo nikogar, a imajo dovolj tega, da se jim vsako leto znova govori, da morajo ploskati nečemu, kar je v nasprotju z njihovim pogledom na življenje, otroke, družino in Boga?
Zato je primer Hrvaške v teh dneh toliko bolj pomenljiv. Tam so mladi na ulice stopili drugače. Ne z mavričnimi zastavami, ampak s križi. Ne z ideologijo spola, ampak z vero. Ne z zahtevo, da jim mora družba ploskati, ampak z javnim pričevanjem, da Bog še ni izginil iz ulic.
Hrvaški mladi so pokazali prizor, ki ga mnogi Slovenci pogrešajo: mladi z vero, križi, molitvijo in jasno držo. Pokazali so, da ulica ni nujno prostor ideološkega pritiska, ampak je lahko tudi prostor pričevanja, družine, Boga in narodne duhovne hrbtenice.
In zato se danes postavlja vprašanje, ki ga mnogi že čutijo: če lahko mavrična povorka zavzame Ljubljano, zakaj ne bi tudi Slovenci organizirali velikega pohoda s križi?
Ne pohoda sovraštva. Ne pohoda nasilja. Ne pohoda žaljivk.
🚨🇩🇰Danish patriot took matters into his own hands at an LGBTQ parade!
This brave man entered a “Pride” parade where some f*ggots were mocking Christianity and the Last Supper, removing a cross that had been put on display.
May God bless him. pic.twitter.com/RiQAArdxTx
— Mario ZNA (@MarioBojic) June 7, 2026
Ampak miren, velik, dostojanstven pohod za družino, otroke, vero, moškega in žensko, slovensko identiteto in Boga. Pohod, ki bi jasno povedal, da Slovenija ni samo prostor mavrične ideologije, ampak tudi narod s krščanskimi koreninami.
Ljudje v komentarjih v resnici ne prosijo za sovraštvo. Prosijo za glas. Prosijo, da nekdo javno pove, kar mnogi mislijo doma, v službi, v družinah in po vaseh: dovolj je vsiljevanja. Dovolj je političnega pokroviteljstva. Dovolj je tega, da se ena ideologija predstavlja kot napredek, vse drugo pa kot nazadnjaštvo.
Če je demokracija res v rokah ljudi, kot pravijo organizatorji letošnje parade, potem imajo tudi ti ljudje pravico do svojega odgovora.
Danes bo Ljubljana na žalost v mavričnih barvah.
Vprašanje pa ostaja: kdaj bodo slovenske ulice znova napolnili križi?