Medtem ko se v velikem delu Zahodne Evrope tradicionalna družina pod pritiski progresivne agende počasi razkraja, Italija pod vodstvom Giorgie Meloni vztrajno drži linijo. Ta sredozemska država jasno sporoča: otrok ni pravica odraslih, temveč največja odgovornost družbe – in najboljše okolje zanj je stabilna družina z očetom in mamo.
Temelj te politike je že desetletja star Zakon št. 184 iz leta 1983, ki polno skupno posvojitev dovoljuje izključno poročenim heteroseksualnim parom. Civilne unije iz leta 2016 sicer istospolnim parom dajejo številne pravice, a skupna posvojitev otrok ni med njimi. To ni naključje, temveč zavestna odločitev, da se ohrani naravna podoba družine.
Kaj to pomeni v praksi?
Istospolni pari nimajo zakonske poti do skupne posvojitve otrok, ki niso biološko povezani z nobenim od partnerjev. Možna je le posvojitev pastorka (stepchild adoption) v izjemnih primerih prek dolgotrajnega sodnega postopka, kjer sodišče vedno presoja izključno v otrokovo največjo korist. Ni samodejne pravice.
Vlada je še posebej odločna pri nadomestnem materinstvu (surogatnem materinstvu). Oktobra 2024 je parlament sprejel zakon, ki to prakso razglaša za univerzalni zločin – velja tudi za postopke v tujini. Kršiteljem grozijo do dve leti zapora in globe do milijona evrov. Melonijeva ekipa to utemeljuje z zaščito dostojanstva žensk in preprečevanjem, da bi otroci postali predmet trgovine.
Kaj pa sodne odločitve?
- Marca 2025 je Ustavno sodišče dovolilo samskim osebam (ne glede na usmerjenost) posvojitev otrok iz tujine – odprava stare omejitve.
- Maja 2025 je sodišče odločilo, da lahko pri lezbičnih parih ob rojstvu otroka z medicinsko pomočjo v tujini obe ženski avtomatično postaneta pravni starši brez dodatne posvojitve.
To so pragmatične rešitve za obstoječe primere, a ne spreminjajo temeljnega pravila: polna skupna posvojitev ostaja rezervirana za heteroseksualne zakonske pare. Italija ne odpira vrat širšim spremembam.
Takšna politika odraža konservativno prepričanje, ki ga podpira velik del prebivalstva: otrok potrebuje stabilnost, ki jo najbolje nudi tradicionalna družina. Kritiki z leve to označujejo za diskriminacijo, podporniki pa za odgovorno politiko, ki otrokove interese postavlja pred želje odraslih.
Italija tako postaja zgled v Evropi, kjer se mnogi sprašujejo: ali res želimo, da se otroci spreminjajo v politični projekt, ali pa jim dolgujemo najboljše mogoče okolje – mamo in očeta?
