Društvo Srebrna nit je Katoliško cerkev v Sloveniji prijavilo inšpektoratu za notranje zadeve, češ da bi se morala prijaviti kot organizator volilne kampanje, ker javno izraža svoja stališča o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Ta poteza, ki prihaja iz kroga pobudnikov zakona, sproža resno vprašanje svobode govora: ali lahko Cerkev o temeljnih moralnih vprašanjih sploh še spregovori, ne da bi jo država kaznovala?
Cerkev se že stoletja izreka o vrednosti življenja, trpljenja in smrti – ne kot politični igralec, ampak kot glas vesti in sočutja. Ko opozarja na nevarnosti legalizacije evtanazije ali banalizacije splava, ne vodi kampanje, temveč opravlja svoje bistveno poslanstvo: braniti svetost življenja.
“Če bi Cerkev molčala o vprašanju življenja, bi izdala svoje bistvo,”
je zapisal eden od slovenskih teologov, ki opozarja, da gre pri poskusu utišanja Cerkve za nevaren precedens.
Mladina: »Pustite nas pri miru« – Cerkev: »Ne bomo molčali«
Na naslovnici tednika Mladina je bil objavljen naslov “Pustite nas pri miru”, ki Cerkvi očita, da “odloča o življenju od spočetja do smrti”.
Toda Cerkev, kot poudarjajo številni duhovniki in laiki, ne odloča – razlaga.
Ne gre za monopol nad življenjem, ampak za moralno dolžnost: biti glasnik resnice o svetosti življenja, ki ga človek ni ustvaril in ga zato ne more poljubno končati.
“Cerkev ne lasti pravice – ona je njen varuh. Ne govori zato, da bi vladala, ampak zato, ker mora varovati tisto, kar nas presega: življenje samo,”
piše v odzivu enega izmed teoloških komentatorjev.
“Kulti smrti”: Dve plati istega problema
Medtem ko se javnost razdvaja med t. i. pravico do izbire in pravico do mirne smrti, Cerkev opozarja, da gre v resnici za dve plati istega problema – za kulturo smrti, ki se vse bolj normalizira v imenu napredka.
Splav na zahtevo in evtanazija sta po mnenju Cerkve obliki iste logike: človek postane lastnik življenja, ne njegov varuh.
Zdravniki, ki se še držijo Hipokratove prisege, se takšnim praksam pogosto upirajo:
»Ne bom dal smrtonosnega zdravila, četudi bi ga kdo zahteval.«
Tudi Cerkev ostaja na strani teh zdravnikov – ne kot nasprotnik napredka, temveč kot branilka sočutja in etike.
Pravo sočutje, pravijo, ni v odvzemu življenja, ampak v podpori trpečemu, v prisotnosti in ljubezni, ne v smrtni injekciji.
Zakaj mora Cerkev govoriti
Poskusi, da bi Cerkvi odvzeli pravico do govora o teh temah, pomenijo poskus utišanja glasu vesti v družbi.
Če bi bilo izražanje moralnih stališč mogoče le za “registrirane organizatorje kampanj”, bi to pomenilo, da lahko o življenju govorijo le tisti, ki to dovoljuje zakon – ne pa resnica.
Cerkev govori, ker drugi molčijo.
Govori v imenu nerojenih, bolnih, ostarelih in pozabljenih.
Govori, ker razume, da družba brez spoštovanja do življenja izgubi tudi spoštovanje do same sebe.
Cerkev kot svetilnik med svetlobo in senco
V svetu, ki vse pogosteje slavi individualizem in pragmatizem, Cerkev ostaja svetilnik v megli relativizma.
Ko brani nerojenega, brani prihodnost.
Ko nasprotuje evtanaziji, brani človečnost.
Ko vztraja pri svetosti zakona in družine, brani civilizacijski temelj, na katerem stojimo že tisočletja.
“Življenje ni stvar mojega telesa ali moje bolečine – je dar, ki pripada vesolju,”
pravijo v odzivu na Mladinino zahtevo, naj Cerkev “pustijo pri miru”.
Zaključek: Cerkev ne bo utihnila
Cerkev ne bo utihnila, ker govori iz ljubezni do človeštva, ne iz oblasti.
Njena pravica do besede ne izvira iz političnih struktur, ampak iz resnice o človeku kot Božji podobi.
Ko drugi govorijo o pravici umreti, Cerkev še vedno govori o dolžnosti ljubiti.
Zato bo ostala – kot je vedno bila – mejnik med svetlobo in temo, med kulturo življenja in kulturo smrti.
In v tem glasu, četudi osamljenem, je še vedno srce človeštva.