V oddaji 24 ur zvečer na POP TV sta se soočila nova predsednik državnega zbora Zoran Stevanović (Resni.ca) in poslanka Svobode, še ministrica Alenka Bratušek. Soočenje, ki ga je vodila Petra Kerčmar, je hitro postalo vroče – predvsem zaradi Stevanovićeve napovedi obiska Moskve in njegovega ponosa nad čestitkami predsednika ruske dume Vjačeslava Volodina.
Stevanović je potrdil, da načrtuje obisk Rusije v kratkem času. Obisk naj bi bil usklajen z zunanjim ministrstvom in odvisen od protokola, a je dodal, da se bo potrudil, da se zgodi čim prej. Na čestitke iz Moskve je odkrito ponosen in jih vidi kot del iskanja prijateljev po vsem svetu. Po njegovem mnenju mora Slovenija voditi pragmatično in suvereno zunanjo politiko – odločitve naj se sprejemajo v Ljubljani, ne v tujini.
Bratuškova je bila ostro kritična. Po njenih besedah državni zbor ni turistična agencija, kjer si vsak izbere, kam bo potoval. Opozorila je, da Stevanović ne sme solirati, in izrazila pričakovanje, da bo vsako tako potezo usklajeval. Posebej jo je zmotilo, da Stevanović zdaj sodeluje z Janezom Janšo in desnico, čeprav ju je v preteklosti močno kritiziral – predvsem v času covida. »Ljudi boli, da se je spečal z ljudmi, ki jih je pred tem kritiziral,« je dejala Bratuškova in uporabila besedo »drhal« v kontekstu preteklih napadov na Stevanovića zaradi protestov proti ukrepom.
Stevanović ji je vrnil z obtožbo o moraliziranju. Poudaril je, da njegova stranka ni prelomila niti ene predvolilne obljube: niso vstopili niti v Janševo niti v Golobovo vlado. Ob tem je Bratuškovi očital politično nestanovitnost – zamenjala je več strank, njena stranka pa ni prišla v parlament, pa je vseeno postala ministrica.
Poleg obiska Rusije je Stevanović ponovil tudi načrt za referendum o izstopu iz zveze Nato. To je bila ena od ključnih predvolilnih obljub Resni.ca, ki jo namerava uresničiti. Bratuškova je na to odziv ostro kritizirala, saj po njenem mnenju takšne poteze škodujejo mednarodnemu položaju Slovenije.
Soočenje jasno kaže globok razkol v slovenski politiki tik po volitvah. Na eni strani je želja po večji suverenosti in dialogu z vsemi (tudi Rusijo), na drugi strani strah pred oslabitvijo zahodnih zavezništev in očitki o političnem obračanju plašča. Stevanovićeva izvolitev za predsednika DZ že sama po sebi nakazuje nov politični račun, v katerem majhna stranka drži pomembno tehtnico.
Bralec dobi jasno sliko: gre za boj med pragmatičnim »iskanjem prijateljev povsod« in zvestobo tradicionalnim zavezništvom, hkrati pa za osebne in ideološke obračune, ki segajo daleč v preteklost.
Slovenija tako vstopa v obdobje, kjer bodo zunanjepolitične poteze novega predsednika DZ budno spremljale tako doma kot v Bruslju in Washingtonu. Rezultat referenduma o Natu je še daleč, a že sama napoved povzroča nemir.