Brez običajne kopalnice.
Brez stranišča.
Njuna »kopalnica« je škaf. Stranišče pa jama v gozdu, pokrita z nekaj deskami.
In to ni začasna zgodba izpred nekaj tednov.
Tako živita od leta 2013.
Takrat je zemeljski plaz poškodoval njuno hišo. Občina Grad jima je kot začasno rešitev postavila bivalni zabojnik.
Slike si lahko ogledate TUKAJ
Začasno je nato trajalo trinajst let.
Kontejner je dolg približno šest metrov in širok tri metre. V njem je pograd, nekaj kuhinjskih elementov, miza, dva stola in televizija.
To je praktično ves njun življenjski prostor.
Vodo sta si morala urediti tako, da sta jo po plastičnih ceveh speljala iz stare hiše, nato pa jo s črpalko potiskala po hribu navzgor.
Tudi elektriko imata speljano iz stare hiše.
Pozimi lahko voda zaradi mraza zamrzne.
Za elektriko po navedbah lokalnega medija plačujeta približno 140 evrov mesečno, saj se grejeta s klimatsko napravo. Zaradi vlage sta morala v teh letih zamenjati že več vzmetnic.
Toda najbolj pretresljiv ostaja odgovor na preprosto vprašanje:
Kje imata stranišče in kopalnico?
Matilda pokaže skozi okno.
Stranišče je v gozdu. Kopalnica je škaf.
73 let, preboleli rak in 400 evrov pokojnine
Zgodba postane še težja, ko pogledaš njuno zdravstveno in finančno stanje.
Matilda je po navedbah revije Jana prebolela raka na maternici, zdaj pa ima tako hude težave z nogami, da se včasih komaj premika.
Tudi Jože ima zdravstvene težave – med drugim s kilo in kolki.
Matilda po pokojnem možu prejema približno 400 evrov pokojnine iz Hrvaške.
Jože sicer dela, vendar naj bi njegova plača zadoščala predvsem za osnovne potrebe.
Nakup ali obnova nove hiše je zanju praktično nedosegljiva.
In njuna želja ni vila.
Ni luksuz.
Ni velik dom.
Želita streho nad glavo, tekočo vodo, tuš in normalno stranišče.
Toda zgodba ni črno-bela
Pošteno je treba povedati tudi drugo stran.
Občina Grad primera ni popolnoma ignorirala.
Županja Cvetka Ficko je povedala, da so Matildi in Jožetu skozi leta ponudili več rešitev.
Leta 2018 naj bi se dogovorili, da občina financira zemeljska in betonska dela ter dvig kontejnerja na stabilnejšo podlago. Do izvedbe ni prišlo, ker bi se morala Matilda in Jože med delom začasno izseliti iz zabojnika, česar nista uredila.
Ponujena naj bi jima bila tudi stara hiša na Dolnjih Slavečih.
Kerečeva sta možnost zavrnila.
Sama sta pojasnila, da bi morala hišo v veliki meri obnoviti na svoje stroške, poleg tega pa se iz domačih Kovačevcev nista želela preseliti, saj imata tam zemljo, na kateri si pridelata nekaj hrane.
Predlagala sta tudi, da bi kontejner prestavili na njun bližnji travnik.
Toda zemljišče je kmetijsko in po pojasnilu občine tam postavitev bivalnega objekta ni dovoljena.
To pomeni, da zgodba ni preprosta zgodba o tem, da »nihče ni naredil ničesar«.
Je pa zgodba o sistemu, ki po trinajstih letih še vedno ni pripeljal do dostojne končne rešitve.
Še kontejner zdaj ogroža plaz
Najbolj absurden del zgodbe je, da danes ni ogrožena samo stara hiša.
Nagibati se je začel tudi kontejner.
Stoji na lesenih temeljih na plazovitem območju nad nekdanjim domom.
Občina je že pred leti opozarjala, da se zabojnik zaradi nestabilne podlage nagiba.
Marca letos so si teren ogledali tudi predstavniki Državne tehnične pisarne.
Na ministrstvu za okolje so potrdili, da gre za plaz, ki se počasi premika. Zadnji večji premik je bil avgusta 2025.
Toda sanacija?
Po informacijah ministrstva bi se lahko začela šele leta 2027.
Torej skoraj štirinajst let po tem, ko je bil kontejner postavljen kot začasna rešitev.
Kje je država?
Tu se vprašanje ne glasi več samo, kdo je kriv.
Občina?
Država?
Birokracija?
Lastnika, ker nekaterih ponujenih možnosti nista sprejela?
Verjetno je del odgovornosti razpršen na več straneh.
Toda rezultat je samo eden:
73-letna ženska in njen bolni sin leta 2026 živita v kontejnerju brez kopalnice in stranišča.
In rezultat je tisto, kar na koncu šteje.
Če nek človek zaradi revščine, bolezni, plazu, zakonodaje in desetletja nedokončanih rešitev pristane v položaju, kjer mora pri 73 letih hoditi na stranišče v gozd, potem nekaj v sistemu očitno ne deluje.
Matilda je po trinajstih letih povedala, da se je nehala vznemirjati.
»Očitno bo tako, dokler se kaj ne zgodi.«
To je morda najbolj srhljiv stavek celotne zgodbe.
Ker se nekaj res lahko zgodi.
Kontejner stoji na plazovitem območju.
Matilda težko hodi.
Oba sta zdravstveno načeta.
In čas teče.
V Sloveniji leta 2026 ne bi smela biti življenjska zmaga 73-letnega človeka to, da končno dobi tuš in stranišče.
Zato je vprašanje zelo preprosto:
Ali bodo Občina Grad, pristojna ministrstva in socialne službe našli rešitev, preden bo minilo še štirinajsto leto – ali bomo čakali, da se najprej »nekaj zgodi«?
Pokukaj24.si bo zgodbi sledil.
Najpomembnejše zgodbe. Brez algoritma.
Izberi način, ki ti ustreza. Prijavo lahko kadarkoli prekličeš.
Najpomembnejše zgodbe dneva
En izbor ključnih zgodb neposredno v tvojem predalu.
Obvesti me ob pomembni zgodbi
Push pošljemo le, ko je zgodba res pomembna.
Brez neželene pošte. Vsako e-poštno prijavo potrdiš s povezavo v sporočilu. Zasebnost