V Avstriji se je zgodila zgodba, ki je takoj vžgala razprave po vsej Evropi. Deželno upravno sodišče v Salzburgu je potrdilo 100 evrov kazni za vsakega od upraviteljev hotela v St. Johann im Pongau, ker dvema avstrijskima muslimanskima gostjama nista dovolila kopanja v burkiniju. Pritožba hotela je bila zavrnjena.
Hotel je svojo odločitev utemeljeval z higieno in udobjem drugih gostov. Trdili so, da burkini ni primeren za bazen, da lahko prenaša bakterije in da se drugi gostje zaradi njega počutijo neprijetno. Dodali so tudi, da bi se gostji morale prilagoditi »avstrijskim običajem«. Sodišče je te argumente zavrnilo: burkini je narejen iz enakih materialov kot običajne kopalke, pregledi vode niso pokazali nobenih težav, izjave o prilagajanju pa so ocenili kot versko diskriminacijo.
Dvoumna Evropa: prilagajanje v eno smer?
Ta primer ni samo o enem hotelu in dveh kopalkah. Odpira stare, a vedno bolj aktualne rane:
Dolga leta poslušamo mantro o integraciji in prilagajanju priseljencev evropskim vrednotam. Ko pa lastnik zasebnega objekta poskuša uveljaviti svoj hišni red – ki ga večina gostov podpira – konča na sodišču z globo.
Vprašanje ni več samo burkini. Vprašanje je: kje se konča pravica do verskega izražanja in kje se začne pravica lastnika, da določa pravila v svojem hotelu, restavraciji ali klubu?
Na eni strani imamo načelo nediskriminacije, ki ščiti posameznike. Na drugi strani pa zdrav razum in svobodo zasebne lastnine. Kaj če bi hotel prepovedal speedo kopalke ali golo zgornji del? Bi sodišče reagiralo enako hitro?
In obratno: kaj bi se zgodilo evropski turistki v bikini v Savdski Arabiji ali Iranu? Tam pravila niso stvar debate na sodišču – so jasna in neizprosna. Evropa pa se očitno še vedno sprašuje, ali sploh sme imeti svoja.