FOTO in VIDEO 18+: Bolničar naj bi kradel dele trupel iz mrtvašnice in pokopališč – in jih užival doma

V Budimpešti so oblasti aretirale 30-letnega bolničarja (po nekaterih virih 33-letnika), ki ga sumijo enega najbolj srhljivih zločinov v zadnjem času: sistematičnega kradenja človeških ostankov iz bolnišnične mrtvašnice in opuščenih pokopališč ter njihove priprave in uživanja doma.

Madžarska nacionalna preiskovalna uprava (NBI) ga je prijela 17. junija 2026 po anonimni prijavi. Med hišno preiskavo so pri njem našli pravi grozljiv zbirkarski »muzej«: lobanje, celotno spodnjo nogo, roko, možgane, srce v kozarcu, pripravljen človeški obraz iz kože in kosti v kovčku.

Kaj je osumljenec priznal?

Po poročanju policije in medijev (med drugim RTL Danas in AP) je moški med zaslišanjem sam priznal, da ga fascinira človeška anatomija. Del ostankov naj bi pripravljal v hrano in jih užival. Deli naj bi prihajali iz bolnišnice, kjer je delal kot bolničar/prevoznik pacientov, ter iz opuščenih grobov v Madžarski in na Slovaškem.

Primer je sprožil ogromen šok v javnosti. Kako je mogoče, da je oseba z dostopom do mrtvašnice tako dolgo delovala brez nadzora? Strokovnjaki opozarjajo, da gre za izjemen primer zlorabe zaupanja v zdravstvenem sistemu in pomanjkljivega nadzora nad ravnanjem s posmrtnimi ostanki.

Kaj je potrjeno?

• Aretacija 30-letnega bolničarja v Budimpešti.
• Najdba velikega števila človeških ostankov v njegovem stanovanju in na delovnem mestu.
• Priznanje o zbiranju in uživanju delov trupel.
• Preiskava zaradi nezakonitega ravnanja s človeškimi ostanki.

Večina podrobnosti (npr. natančno število žrtev ali kako dolgo je to počel) ostaja pod preiskavo. Policija zaenkrat ni razkrila vseh dokazov.

Primer, ki spominja na najtemnejše strani človeške psihe. Podobni redki primeri (kot nekateri zgodovinski kanibali) vedno znova opomnijo, da tudi v sodobni družbi meje med fascinacijo in patologijo lahko postanejo strašljivo zamegljene.

Preiskava še poteka. Če bodo potrdili vse obtožbe, grozi osumljencu večletna zaporna kazen. Primer bo zagotovo še dolgo odmeval – ne le zaradi grozljivosti, ampak tudi zaradi vprašanja: kako dobro dejansko nadziramo ustanove, kjer se srečujemo s smrtjo?