V eni izmed javnih objav gibanja Očetje brez glasu je spregovoril oče iz Lenarta, ki opisuje osebno izkušnjo z odvzemom otrok in postopki, ki so sledili. Njegova pripoved izpostavlja predvsem občutek nenadnosti dogodkov ter vprašanja, kako so bile sprejete odločitve, ki so močno posegle v družinsko življenje.
Gre za enostransko izpoved, predstavljeno z vidika očeta, brez uradnih odgovorov drugih vpletenih institucij v istem posnetku.
“V nekaj trenutkih se je vse spremenilo”
Oče v svojem nagovoru opisuje, da naj bi se celoten postopek odvijal zelo hitro, pri čemer poudarja občutek, da ni imel dovolj časa ali možnosti, da bi učinkovito vplival na razplet.
Po njegovih besedah je bil odvzem otrok izveden na način, ki ga razume kot nenaden in težko razumljiv glede na njegov pogled na okoliščine primera.
Pri tem izpostavlja predvsem čustveno plat dogodkov – prekinitev vsakodnevnega stika z otroki in občutek, da se je odločanje zgodilo brez njegovega aktivnega sodelovanja v ključnih trenutkih.
Vprašanja o postopkih in ravnotežju odločanja
V svoji izpovedi oče odpira širša vprašanja o delovanju sistema v družinskih zadevah, zlasti v primerih, kjer se odloča o odvzemu otrok.
Po njegovem razumevanju naj bi bili postopki v določenih primerih prehitri, kar naj bi oteževalo možnost staršev, da se ustrezno odzovejo ali predstavijo svojo stran zgodbe v zgodnji fazi postopka.
Izpostavlja tudi občutek neenakosti med hitrostjo ukrepanja in dolžino kasnejših postopkov, ki lahko trajajo bistveno dlje.
Kako postopki potekajo v Sloveniji
V Sloveniji Centri za socialno delo (CSD) lahko v primerih, ko ocenijo, da je otrok ogrožen, sprejmejo ukrepe za njegovo zaščito, vključno z začasnim odvzemom iz družinskega okolja.
Takšni ukrepi so praviloma del nujnih postopkov, kjer je cilj preprečiti morebitno škodo za otroka. Končno odločitev o dolgoročnejših ukrepih pa sprejme sodišče v nadaljnjem postopku.
To pomeni, da se v praksi pogosto prepletata dve ravni odločanja: hitri zaščitni ukrepi in kasnejša sodna presoja, ki je praviloma bolj poglobljena, a tudi časovno daljša.
Ravno ta razkorak med hitrostjo ukrepanja in dolžino sodnih postopkov je v podobnih primerih pogosto predmet razprav in različnih pogledov.
Brez uradnih odzivov v isti izjavi
V predstavljeni izpovedi ni vključenih neposrednih odzivov Centra za socialno delo ali sodišča na konkretne navedbe očeta iz Lenarta.
Zato gre za enostranski vpogled v osebno izkušnjo, ki prikazuje predvsem občutek posameznika, vpletenega v postopek, ne pa celotne dokumentacije ali pravne obrazložitve primera.
Širše vprašanje, ki ostaja odprto
Takšne izpovedi pogosto odpirajo širšo razpravo o ravnotežju med zaščito otrok in pravicami staršev v postopkih, kjer so odločitve časovno občutljive in pravno kompleksne.
Na eni strani je poudarek na varnosti otroka, na drugi pa na pravici staršev do učinkovitega sodelovanja v postopku in jasne obrazložitve odločitev.
Primer iz Lenarta je tako predvsem del širše razprave, ki v javnosti občasno znova izpostavi vprašanje, kako sistemi socialnega varstva in sodstva delujejo v praksi – in kako jih doživljajo tisti, ki se v njih znajdejo.