Nova vlada je s spletnih strani Vlade RS odstranila vse tekste, povezane s spornimi Slovenskimi smernicami za prehrano 2025, ki jih je tik pred koncem mandata objavila Golobova vlada.
Na prvi pogled gre samo za administrativno potezo. V resnici pa gre za veliko več: za vprašanje, ali bo država ljudem, otrokom, šolam, bolnišnicam in domovom za starejše priporočala prehrano, ki temelji na realni hrani, prehranski stroki in slovenski samooskrbi, ali pa bo javne jedilnike potiskala v smer ideološko obarvanega zmanjševanja mesa, mleka, jajc in drugih živil živalskega izvora.
Problem ni bila zelenjava, ampak demonizacija mesa
Te smernice niso bile problematične zato, ker bi priporočale več zelenjave, stročnic ali manj industrijsko predelane hrane. To samo po sebi ni sporno. Problem je bil drugje: dokument je šel predaleč v smeri demonizacije mesa in živalskih živil, čeprav so prav ta živila za mnoge ljudi pomemben vir beljakovin, vitamina B12, železa, cinka in drugih hranil.
Po objavljenih smernicah naj bi bilo skupno uživanje mesa omejeno na največ 300 gramov na teden. To pomeni približno 43 gramov mesa na dan. Za odraslega moškega, otroka v razvoju, športno aktivnega človeka, starejšega človeka z izgubo mišične mase ali nosečnico je to izjemno restriktivna logika, če ni zelo natančno prehransko načrtovana.
Ljudje ne jedo laboratorijskih tabel
In tukaj nastopi glavni problem: država ne more milijonom ljudi samo reči “jejte manj mesa”, potem pa odgovornost za posledice preložiti na prehranska dopolnila, stročnice in abstraktno “uravnoteženo prehrano”. V teoriji se da marsikaj nadomestiti. V praksi pa ljudje ne jedo laboratorijskih tabel. Jedo to, kar znajo kupiti, skuhati in prebaviti.
To je posebej pomembno pri otrocih, starejših, nosečnicah, doječih materah, bolnikih in ljudeh z višjimi potrebami po beljakovinah. Če iz prehrane odstraniš ali močno omejiš hranilno gosta živila, moraš imeti izjemno močan dokaz, da nadomestni sistem deluje. Pri teh smernicah pa je del stroke opozoril ravno nasprotno: da dokument ni bil strokovno usklajen, da pripombe niso bile upoštevane in da ni bil potrjen kot nacionalni strokovni dokument.
Živalska živila so vir pomembnih hranil
Še bolj zaskrbljujoče je, da so v dokumentu sama živalska živila priznana kot vir pomembnih hranil. Meso je vir kakovostnih beljakovin, vitamina B12, železa, cinka in drugih hranil. Jajca so vir beljakovin, vitamina A, riboflavina, biotina, vitamina B12, železa in fosforja. Vitamin B12 pa je ključen za živčni sistem, kri, energijo in normalno delovanje telesa.
Če moraš ob prehranskem modelu že vnaprej razmišljati o dopolnjevanju vitamina B12, DHA in drugih hranil, potem to ni več preprosta “zdrava prehrana za ljudi”. To je prehranski sistem, ki zahteva znanje, denar, disciplino, kontrolo in pravilno uporabo dopolnil. To morda zmore ozaveščen posameznik. Ne more pa država takšnega modela lahkotno potiskati v javne ustanove, šole, vrtce, bolnišnice in domove za starejše.
Največji sovražnik zdravja Slovencev ni domače meso
Največji sovražnik zdravja Slovencev ni domače meso. Največji sovražnik so sladkor, industrijsko predelana hrana, novodobne žitarice, sadje z veliko sladkorja, rafinirani ogljikovi hidrati, sladke pijače, prigrizki, slaba kakovost hrane in preveč sedenja.
Na to že leta opozarjajo tudi znani prehranski avtorji in raziskovalci, kot so Michael Pollan, Gary Taubes in Robert Lustig. Pollan je opozarjal pred “nutritionismom” – idejo, da hrano razbijemo na modne prehranske formule in izgubimo zdravo kmečko pamet. Lustig že leta opozarja na sladkor in ultra predelano hrano kot jedro sodobne metabolične krize. Taubes pa je brutalno napadel staro prehransko dogmo, po kateri so bile maščobe in živalska hrana glavni sovražnik, medtem ko so sladkorji in rafinirani ogljikovi hidrati predolgo ostali premalo problematizirani.
Zato je nevarno, če država spet zdrsne v star refleks: manj mesa, manj živalskih maščob, več rastlinskih nadomestkov, več žit, več “trajnostne” prehranske politike – in premalo jasnega napada na industrijsko prehrano, sladkor in prehransko revščino.
Ko prehrana postane okoljski in politični projekt
Sporne smernice so bile škodljive tudi zato, ker so odpirale vrata temu, da se prehrana ljudi razume najprej kot okoljski in politični projekt, šele nato kot vprašanje človeškega zdravja. Seveda je okolje pomembno. Seveda je pomembna odgovorna pridelava hrane. Toda prehranske smernice morajo najprej odgovoriti na vprašanje: kaj človek potrebuje za zdravje, moč, razvoj, energijo in normalno življenje?
Če prehranske smernice začnejo z idejo, da je živinoreja predvsem problem, meso predvsem tveganje, rastlinska prehrana pa skoraj samoumevno moralno boljša izbira, potem to ni več nevtralna javnozdravstvena stroka. To je prehranska politika.
Gre tudi za slovensko samooskrbo
Slovenija ima tudi poseben problem: nismo velika prehranska velesila. Pri številnih živilih smo odvisni od uvoza. Pri mesu, mleku in živinoreji pa imamo domačo tradicijo, znanje, kmetije, podeželje in del samooskrbe. Če država z nacionalnimi smernicami sistematično zmanjšuje pomen teh živil, ne vpliva samo na jedilnike. Vpliva tudi na slovensko kmetijstvo, podeželje in prehransko varnost.
Zato umik teh smernic ni zmaga “mesnega lobija”, kot bodo trdili nekateri. To je nujen popravek nevarnega eksperimenta, ki ni imel dovolj širokega strokovnega konsenza in je bil objavljen na način, ki je sprožil resne pomisleke stroke.
