Eid al-Adha oziroma kurban bajram je eden najpomembnejših islamskih praznikov. V islamski tradiciji je povezan s spominom na Ibrahimovo pripravljenost, da iz poslušnosti Bogu daruje svojega sina, dokler naj bi Bog žrtve v zadnjem trenutku ne zamenjal z ovnom. Zato je del tega praznika tudi obred žrtvovanja živali, pri katerem se meso tradicionalno deli med družino, sorodnike in revne.
Strokovnjaki pa opozarjajo, da ni prav, da se takšna praksa otrokom prikazuje z umetno krvjo, prizorom zakola in “žrtvovanim” jagnjetom
🇵🇸 | Se viraliza un taller infantil en Gaza que enseña a los niños el rito del sacrificio halal con un cordero de cartón y sangre simulada. pic.twitter.com/cJATsEbWl5
— ʜᴇʀQʟᴇs (@herqles_es) May 26, 2026
Otroci niso odrasli verniki, ki lahko razumejo kompleksno simboliko žrtvovanja, zgodovine, vere in obreda. Otroci svet doživljajo neposredno, slikovno in čustveno. Ko pred otroka postaviš prizor “zaklanega” jagnjeta in krvi, to ni več samo razlaga praznika. To je močna psihološka slika.
Problematična je zato, ker majhne otroke izpostavlja simboliki krvi, zakola in ritualnega žrtvovanja v obliki, ki je zanje lahko preveč grafična, preveč surova in preveč normalizirana.
Posebej zaskrbljujoče je, da se to dogaja v Gazi, kjer so otroci že tako izpostavljeni vojni, strahu, izgubi, smrti, uničenju in vsakodnevni negotovosti. Otroci v takšnem okolju ne potrebujejo dodatnih krvavih simbolov. Potrebujejo varnost. Potrebujejo mir. Potrebujejo odrasle, ki jih ščitijo pred dodatnimi travmatičnimi podobami.
Strokovnjaki opozarjajo, da lahko izpostavljenost otrok nasilnim prizorom prispeva k strahu, nočnim moram, desenzitizaciji na nasilje in agresivnemu vedenju. To ne pomeni, da bo vsak otrok po takšnem prizoru avtomatično poškodovan. Pomeni pa, da je treba biti pri otrocih izjemno previden, kadar gre za kri, nasilno simboliko in prizore smrti.
Vera, kultura in tradicija ne smejo biti izgovor za metode, ki otrokom pred oči postavljajo kri in zakol. Otroci si zaslužijo čisto, varno in starosti primerno vzgojo. Če je cilj govoriti o žrtvovanju, dobrodelnosti in poslušnosti Bogu, potem naj se to naredi na način, ki gradi otroka – ne na način, ki ga postavlja pred prizor umetne krvi in ga psihološko in duhovno kvari.
Javna obsodba takšnih praks je zato nujna. Ne zato, da bi se napadalo ljudi, ampak zato, da se zaščiti najšibkejše. Otroci morajo biti nad tradicijo, nad politiko in nad ideologijo.
Če neka praksa otroku pred oči postavi zakol in kri, potem si zasluži resno vprašanje, jasno obsodbo in pritisk, da se umakne iz otroškega okolja.