Takoj po izvolitvi za novega predsednika Državnega zbora je Zoran Stevanović med sejo v parlamentarni dvorani vzel nikotinsko vrečko (t. i. fugo). Dogodek so kamere ujele, posnetki so se hitro razširili po družbenih omrežjih in sprožili burne odzive javnosti. Mnogi so se vprašali, kakšen zgled daje visoki funkcionar, zlasti v času, ko uporaba takšnih izdelkov med mladimi močno narašča.
Stevanović takoj po izvolitvi vzel fugo v dvorani DZ
by
u/Quitripp in
Slovenia
Uporaba nikotinskih vrečk in podobnih brezdimnih tobačnih izdelkov je v Sloveniji v zadnjih treh letih postala resen javnozdravstveni problem. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je med dijaki drugega letnika srednjih šol delež uporabnikov brezdimnih tobačnih izdelkov (vključno s fugami) okoli 14 odstotkov, medtem ko nikotinske vrečke (bele fuge) uporablja približno 12 odstotkov dijakov. To je precej več kot v splošni odrasli populaciji.
Tudi na Srednji elektro-računalniški šoli v Mariboru opažajo spremembo vedenja: klasičnih cigaret je med dijaki manj, a jih nadomeščajo novi nikotinski izdelki. Ravnateljica Irena Srša Žnidarič je povedala: »Pravzaprav teh fug ne moremo niti kontrolirati, ker se uporabljajo v ustih. Na razrednih urah se pogovarjamo o njihovi škodljivosti, ki je po vsej verjetnosti še večja kot pri klasičnem tobaku.«
Na NIJZ opozarjajo, da nikotin močno zasvoji, zlasti mlade možgane, in dolgoročno povečuje tveganje za poškodbe sluznice, bolezni dlesni, ustne votline ter rakava obolenja. Strokovnjaki poudarjajo, da ti izdelki niso neškodljiva alternativa kajenju, temveč predstavljajo novo obliko odvisnosti, ki se širi tudi med otroki v osnovni šoli.
Sam Zoran Stevanović je na kritike odgovoril mirno: »Jaz s tem nimam težav, jaz sem že večkrat priznal, da je to edina moja odvisnost, na katero pač nisem ponosen. Ne gre za čisto nič prepovedanega.«
Čeprav je incident pritegnil veliko pozornosti in sprožil razprave o zgledih politikov, pa mnogi državljani menijo, da bi morala biti energija in medijski prostor namenjena predvsem resničnim problemom: dvigu življenjske ravni, dostopnosti stanovanj, zdravstvu, gospodarstvu in splošnemu izboljšanju razmer v državi. Namesto da se politični prostor dlje časa ukvarja s simbolnimi gestami in osebnimi navadami posameznikov, pričakujejo konkretna dejanja in učinkovite ukrepe za boljšo kakovost življenja.
Dogodek z nikotinsko vrečko je tako postal predvsem simptom širšega vprašanja: ali se politika dovolj posveča tistemu, kar ljudi resnično skrbi, ali pa se preveč ukvarja z marginalnimi temami, ki sicer pritegnejo pozornost, a ne rešujejo vsakdanjih težav slovenskih državljanov.