Stranka se javno predstavlja z geslom Bog. Družina. Domovina. in napoveduje, da bo branila krščanske korenine Slovenije, tradicionalno družino in slovenski narod.
Njeni predstavniki odkrito trdijo, da je Slovenija demografsko ogrožena: po njihovih podatkih je v državi le še 69 odstotkov etničnih Slovencev. Kot glavne grožnje navajajo nizko rodnost med Slovenci, višjo rodnost med Romi in stalno priseljevanje iz nekdanjih jugoslovanskih republik.
V programu predlagajo reformo vzgoje, ki naj bi mladim vcepila narodni ponos in vrednote zdrave družine. Posebno mesto naj bi imela katoliška vera kot vzgojiteljica za »zdravo družinsko in narodno življenje«. Med drugim omenjajo tudi odpravo socialnih transferjev za delovno sposobne moške, močnejšo podporo družinam z več otroki in omejitev pravice do splava.

Matija Vidmar, podpredsednik stranke, na očitke o neustavnosti odgovarja mirno: vse konkretne rešitve bodo oblikovane v skladu z ustavo in pravnim redom, kar je po njegovem mnenju potrdilo že samo ministrstvo za notranje zadeve s samo registracijo stranke.
Reakcije na levi strani političnega polja so bile takojšnje in ostre. Stranko so hitro označili za religijsko-fundamentalistično in jo obtožili sovražnega govora ter opozarjanja na »etnično nečistost«. Vsako izpostavljanje demografskih podatkov ali krščanskih vrednot kot temelja narodne identitete je takoj razglašeno za skrajnost.
A tukaj je ključno vprašanje: ali je odprta obramba lastnega naroda, vere in tradicionalne družine v demokratični državi res sovražni govor? Ali pa je to normalen del političnega spektra, ki ga je levičarjem težko sprejeti, ker ruši njihovo vizijo multikulturne, sekularne in vse bolj brezidentitetne družbe?
Stranka Straža še ni šla na volitve in po lastnih navedbah marca 2026 ni kandidirala. Je pa jasno, da je vstopila v igro z zelo izrazitim svetovnim nazorom – brez olepševanja in brez politične korektnosti. To je dovolj, da je že v prvih dneh po registraciji postala tarča močnega medijskega in političnega odpora.
Ali bo Straža ostala le glasna manjšina ali bo uspela mobilizirati del volivcev, ki jim je dovolj stalnega odmikanja od korenin, bo pokazal čas. Za zdaj pa je jasno eno: že samo njeno obstajanje dovolj močno moti tiste, ki si demokracijo predstavljajo kot prostor, v katerem je dovoljeno samo eno mnenje – njihovo.
