Na Nizozemskem, državi, ki velja za pionirko evtanazije, so leta 2023/2024 uradno izvedli evtanazijo mladeniča, starega med 16 in 18 let, pri katerem je bila glavna diagnoza avtizem spektra (autism spectrum disorder). Manj kot pet let po postavitvi diagnoze so mu zdravniki na njegovo prošnjo vbrizgali smrtonosno injekcijo. Primer je dokumentiran v uradnem letnem poročilu Regional Euthanasia Review Committees (RTE) za leto 2024 in je bil ocenjen kot skladen z vsemi zakonskimi pogoji.
Kaj pravi uradni dokument?
Po poročilu RTE je mladenič trpel zaradi avtizma v kombinaciji z anksioznostjo, motnjami razpoloženja in depresijo. Opisoval je svoje življenje kot “brez veselja” (joyless), počutil se je osamljenega, nerazumljenega in nesposobnega vključiti se v družbo. Komite je ugotovil, da je njegovo trpljenje “neznosno in brez možnosti izboljšanja” ter da ni bilo “razumne alternative”. Zdravnik je ravnal “s posebno previdnostjo”, prošnja je bila prostovoljna in premišljena, pregledali so ga neodvisni strokovnjaki – in evtanazija je bila odobrena.
To ni izoliran primer. Število evtanazij zaradi psihiatričnih motenj na Nizozemskem strmo narašča: od nekaj primerov pred desetletjem na več kot 200 v letu 2024. Med njimi je vse več mladih – v starostni skupini 15–29 let je bilo leta 2024 kar 30 evtanazij zaradi duševnih težav, kar predstavlja pomemben delež prezgodnjih smrti v tej starostni skupini. Primeri z avtizmom in intelektualnimi ovirami niso redki: raziskave kažejo, da je avtizem pri nekaterih bolnikih predstavljal edini ali glavni vzrok trpljenja.
Znanstveni in etični problem: avtizem ni neozdravljiva bolezen
Avtizem ni smrtna bolezen. Gre za nevrorazvojno stanje, ki vpliva na komunikacijo, socialne interakcije in senzorično predelavo. Veliko ljudi z avtizmom živi polno, bogato in smiselno življenje – pogosto z ustrezno podporo, terapijami, prilagoditvami okolja in razumevanjem družbe. Depresija, anksioznost in občutek izolacije, ki ga opisuje ta primer, so pogosti spremljevalci, vendar so zdravljivi ali vsaj omilitveni z dokazano učinkovitimi pristopi: kognitivno-vedenjsko terapijo, podporo socialnim veščinam, senzoričnimi integracijami, farmakološkim zdravljenjem in predvsem z družbeno inkluzijo.
Namesto da bi vlagali v te rešitve, nizozemski sistem ponudi “rešitev” v obliki smrti. To ni medicinski napredek – to je kapitulacija medicine pred kompleksnimi človeškimi stiskami. Psihiatrično trpljenje je subjektivno, težko merljivo in pogosto spremenljivo s časom. Pri najstnikih, katerih možgani se še razvijajo do zgodnjih 20. let, je napoved “neozdravljivosti” še posebej problematična. Kaj če bi ta mladenič čez nekaj let dobil pravo podporo, našel svojo nišo ali preprosto dozorel?
Širši kontekst: drsna ploščad postaja strmo pobočje
Nizozemska evtanazija, ki je bila prvotno namenjena terminalno bolnim odraslim v neznosnih fizičnih bolečinah, se je razširila na:
psihiatrične paciente,
ljudi z avtizmom in intelektualnimi ovirami,
starejše z “večkratnimi geriatričnimi sindromi”,
celo mladoletnike.
Raziskave kažejo, da so med evtaniziranimi z avtizmom ali intelektualnimi težavami pogosto navedeni razlogi, kot so “nezmožnost vzpostavljanja socialnih stikov”, “občutek, da ne sodim sem” ali “življenje je postalo breme”. To niso medicinski razlogi v klasičnem smislu – to so globoko človeške, družbene in eksistencialne stiske, ki jih družba in zdravstvo očitno ne znata (ali nočeta) dovolj dobro reševati.