Zoran Stevanović, predsednik stranke Resni.ca, je na tajnem glasovanju postal novi predsednik Državnega zbora. Podprlo ga je 48 poslancev, 29 jih je glasovalo proti. Na tej funkciji nasledi Urško Klakočar Zupančič. Bil je edini kandidat.
Za vložitev kandidature je Stevanović potreboval podpise najmanj desetih poslancev – sam jih je imel le pet. Podporo so mu dali trije poslanci NSi in trije poslanci SDS. Za izvolitev je potreboval 46 glasov; dobil je dva več.
Z njegovo izvolitvijo je Resni.ca drugič v zgodovini dobila predsednika parlamenta kot stranka z najslabšim volilnim izidom med izvoljenimi strankami. Prvič je bil v podobni vlogi poslanec LDS Ljubo Germič v mandatu 2008–2011.
Leva sredina ostala brez učinka
Nasprotovanje levega bloka je bilo glasno, a brezplodno. Sokoordinator Levice Luka Mesec je pred glasovanjem izrecno dejal, da Stevanović “v vseh točkah” ne ustreza profilu predsednika DZ – torej nekoga z izkušnjami, modrostjo in sposobnostjo umirjanja konfliktov. Kljub ostri oceni o kandidatovi nesposobnosti pa Mesec ni ponudil nobene alternativne rešitve niti ni uspel zagotoviti glasov, ki bi spremenili izid. Poslanci Levice in Vesne glasovnic sploh niso prevzeli.
Enako so ravnali v SD. Poslanka Meira Hot je opozorila, da predsednik DZ uteleša odgovornost do celotnega parlamenta – tako koalicije kot opozicije – in da ta vloga zahteva širino ter pripravljenost na dialog. Glasovnic kljub temu niso prevzeli.
Gibanje Svoboda je Stevanovićevo kandidaturo označilo za politično korupcijo in jo razumelo kot napoved četrte vlade Janeza Janše. Poslanec Borut Sajovic je opozoril, da gre za paradoks: predsednik DZ bo nekdo, ki ne bo sodeloval niti z zmagovalko volitev niti z drugo najmočnejšo stranko. Glasovali so enotno – proti.
Signali, ki segajo onkraj kadrovske odločitve
Stevanović je ob prihodu v DZ povedal, da bo pred sejo opravil pogovore z vodji poslanskih skupin, “potem pa bomo videli, če imamo dovolj glasov.” Imel jih je. To glasovanje ni zgolj imenovanje na funkcijo – je prvi jasen pokazatelj razmerja sil v desetem sklicu parlamenta. Politične koalicije se oblikujejo tiho, javne izjave pa pogosto prikrijejo, kaj se dejansko dogaja za zaprtimi vrati.
Prvak SDS Janez Janša je zjutraj povedal, da stranka ne bo predlagala lastnega kandidata. Pod Stevanovićevo kandidaturo je kot prvi podpisan poslanec SDS Žan Mahnič – isti človek, ki je bil med protesti v času covida-19 v operativnem štabu policije, ko so protestnike, ki jih je Stevanović organiziral, zalivali z vodnim topom. Poslanec Svobode Lenart Žavbi ni zamudil priložnosti: “Špricatelj in špricanec sodelujeta skupaj, da bi dosegla novo vlado Janeza Janše.”
Prvak Svobode Robert Golob je zjutraj izrazil optimizem. Prvak SD Matjaž Han je ocenil, da mora predsednik DZ biti izvoljen ta dan. Levičarka Nataša Sukič pa je napovedovala zaplete – in sočasno opozorila, da so špekulacije o izvolitvi kandidata z desnice “kar na mestu.”
Ustanavljanje novega sklica
Pred glasovanjem o predsedniku so poslanci desetega sklica prvič zasedli parlamentarne klopi. Ustanovno sejo je skladno s poslovnikom vodil najstarejši poslanec Franc Križan iz vrst Demokratov, ki ga je Sajovic celo opisal kot odličnega kandidata za predsednika DZ.
Mandatno-volilna komisija je potrdila mandate vseh 90 poslancev. SDS je sicer znova izpostavila domnevne nepravilnosti na predčasnih voliščih in pri dostavi glasovnic izseljencem, a mandatov ni izpodbijala. Napovedala je pritožbo na ustavno sodišče glede zakona o volitvah.
Predsednik DVK Igor Zorčič je vse očitke zavrnil in poudaril, da so volilni organi opravili delo korektno. Na glasovanju o potrditvi mandatov je bilo prisotnih 89 poslancev; 62 jih je glasovalo za, nihče proti. 27 poslancev SDS se je vzdržalo, Janša pa se glasovanja ni udeležil. Deseti sklic DZ je s tem uradno ustanovljen.
Funkcija brez politične nevtralnosti – a z institucionalnimi obveznostmi
Predsednik DZ ni politično nevtralna vloga, je pa vloga z jasnimi institucionalnimi zahtevami: red, zakonitost in nemoteno parlamentarno delo. Uspešnost Stevanovića se ne bo merila po tem, kako glasno so mu nasprotovali pred izvolitvijo, temveč po tem, ali bo parlament deloval stabilno in predvidljivo.
Parlamentarna demokracija ima eno temeljno pravilo: ne odloča retorika, temveč glasovi. Tokrat so bili glasovi jasni.