V oddaji 24UR Zvečer je predsednik vlade Robert Golob izrekel stavek, ki je sprožil burne odzive. Med govorom o širjenju lažnih informacij na družbenih omrežjih je dejal, da ga je policija obvestila o primeru zdravnice, ki naj bi širila neresnične trditve o domnevnih posilstvih migrantov v Ljubljani.
Ključni del izjave je bil ta, da ga je policija o tem “obvestila”. In to je povedal dvakrat.
Ta poudarek je sprožil vprašanja:
Ali je običajno, da policija predsednika vlade obvešča o konkretnih objavah na družbenih omrežjih? In če je — pod kakšnimi pogoji?
.@policija_si: Golob PV @vladaRS je zblebetal in se hvalil na POPTV, da ga policija obvešča kaj se širi po družbenih (družabnih) omrežjih. Če je to res, potem smo v diktaturi. pic.twitter.com/68aemE0gMI
— SimonVidmar (@VidmarSimon) February 17, 2026
Je to zakonito?
Policija je organ v okviru izvršilne veje oblasti in deluje pod okriljem ministrstva za notranje zadeve. Vlada oblikuje varnostno politiko države, zato samo po sebi ni nenavadno, da policija o varnostnih trendih ali potencialno nevarnih dezinformacijah obvešča pristojne.
Vprašanje pa ni zgolj formalno-pravno.
Ključno vprašanje je:
Gre za splošno varnostno poročanje o širjenju panike in dezinformacij — ali za obveščanje o konkretnih posameznikih in njihovih objavah?
Če gre za sistemsko spremljanje varnostnih tveganj (npr. širjenje panike, spodbujanje sovraštva, organiziranje nasilja), je takšno obveščanje del rednega delovanja države.
Če pa bi šlo za selektivno spremljanje posameznikov ali političnih kritikov brez jasnih zakonskih podlag, bi to lahko odprlo resna vprašanja o zlorabi pooblastil.
Iz same izjave ni mogoče razbrati, katera od teh možnosti velja.
Zakaj je izjava sprožila razburjenje?
Del javnosti meni, da je normalno, da policija obvešča vlado o lažnih novicah, ki lahko povzročijo paniko ali varnostno tveganje.
Drugi pa opozarjajo, da je problem že sama formulacija:
“Policija me je obvestila, kaj se širi po družbenih omrežjih.”
V demokratični družbi je meja med varnostjo in nadzorom izjemno občutljiva. Policija mora preprečevati kazniva dejanja, hkrati pa mora biti zaščitena svoboda izražanja in zagotovljen politični nevtralni nadzor nad represivnimi organi.
Kje je rdeča črta demokracije?
Rdeča črta je tam, kjer:
-
se represivni organi uporabljajo za politično korist,
-
se spremljajo posamezniki brez jasne zakonske podlage,
-
se ustvarja občutek, da oblast nadzira govor državljanov.
Po drugi strani pa je dolžnost države, da reagira na organizirane kampanje dezinformacij, če te povzročajo paniko ali ogrožajo varnost.
Zato je ključno vprašanje transparentnosti:
V kakšnem okviru je policija obveščala predsednika vlade? Gre za standardno varnostno poročilo ali za kaj več?
Izjava sama po sebi še ne pomeni kršitve zakonodaje. Je pa dovolj občutljiva, da odpira legitimno razpravo o tem, kako daleč sme segati stik med policijo in političnim vrhom, ko gre za družbena omrežja.
In to je razprava, ki se v demokraciji ne sme utišati — ampak razčistiti.
