V parlamentu ni vedno miru. So ostri stavki, hitre replike, provokacije. A predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je opozorila, da se razprava včasih nevarno premakne – stran od argumentov in naravnost v osebne žaljivke.
In ko se to zgodi, ne boli samo politika. Boli človek.
Prva ženska na čelu DZ – in pritisk, ki pride zraven
Ko je postala prva ženska na čelu slovenskega parlamenta, je bil to za mnoge pomemben simbol. Občutek, da se stvari premikajo naprej. A hkrati se je, kot pravi sama, odprl še en prostor: prostor komentarjev, ki jih moški predhodniki pogosto niso doživljali na isti način.
“Raven opazk, predvsem tistih, ki so letele name, je bila nižja kot pri mojih moških predhodnikih,” je dejala.
To ni kritika političnega dela. To je ocena tona. In meje.
“Ko dvignem glas…”
Predsednica priznava, da jo je mogoče sprovocirati. Parlament je pač prostor trenj. A njen poudarek je drugje: pri tem, kako hitro se pri ženskah odločnost preobleče v etiketo.
“Ko dvignem glas, sem histerična in za na psihiatrijo?”
Takšne besede niso “debata”. To so osebne diskvalifikacije. In še nekaj: takšne oznake hkrati stigmatizirajo duševno zdravje, kot da je pomoč ali zdravljenje nekaj, s čimer se človeka lahko javno poniža. To ni pošteno – do nje in do vseh, ki se kdaj soočajo s stiskami.
Dvojna merila, ki jih prepoznamo tudi izven politike
Njena izkušnja odpira širše vprašanje: ali enako vedenje pri moških in ženskah dojemamo enako?
-
Ko moški povzdigne glas, je pogosto označen kot odločen.
-
Ko to stori ženska, jo nekateri hitro označijo kot preveč čustveno ali histerično.
To ni samo parlament. To je del kulture, ki jo živimo tudi v službah, na sestankih, na spletu, v komentarjih.
Kaj lahko kot družba naredimo bolje
V ostrih časih je najlažje priliti olje na ogenj. Težje – in bolj zrelo – pa je narediti korak k spoštljivejšemu jeziku.
To ne pomeni, da se ne smemo kritizirati. Pomeni samo:
-
kritizirajmo dejanja in argumente,
-
ne pa človeka kot osebe,
-
in ne uporabljajmo žalitev, ki rušijo dostojanstvo ter poglabljajo stigmo.
Če želimo boljšo politiko, potrebujemo tudi boljšo kulturo dialoga. In to je nekaj, pri čemer ima vlogo vsak: politiki, mediji, komentatorji – in tudi mi kot bralci.